Danilo Šuster: Analitična in "kontinentalna" filozofija

[odlomek iz članka namenjenega za zbornik razprav, ki je posvečen Franetu Jermanu]

1

Zavestno bom uporabljal zavajajoči oznaki analitična in kontinentalna filozofija. Izvor poimenovanja naj bi bilo razlikovanje med matematiki – sintentičnimi kontinentalci v Evropi in analitičnimi britanskimi matematiki. Razlika se je v filozofiji uveljavila v 60-ih letih 20. stoletja, ko so na kontinentu (v času pisanja tega sestavka bi Bush rekel v "stari Evropi" – Franciji in Nemčiji) prevladovali filozofski tokovi (hermenevtika, fenomenologija, strukturalizem), ki so bili povsem nezdružljivi s prevladujočo logično in jezikovno analizo v anglo-saksonskem svetu. Oznaki sta seveda slabi, saj je kontinent geografski pojem, analitičnost pa metodološki. John Searle pravi, da je delitev takšna, kot bi ZDA razdelili na Kanzas in na biznis. Pa še perspektiva, iz katere je ta razlika vidna, je jasno pristranska – na "celini" bo le malo-kateri filozof sebe razumel kot "kontinentalnega". Dodaten razlog za nezadovoljstvo je dejstvo, da je po eni strani (skoraj) vsaka filozofija analitična – racionalna dejavnost, ki temelji na pojmovni analizi. Po drugi strani je vsa "kontinentalna", saj je izvor analitične filozofije tudi avstrijsko-nemški (Frege, Wittgenstein, Popper, dunajski krog) pa tudi v Ameriko, kjer je, vsaj v 20. stoletju, središče analitične filozofije, so jo zanesli evropski emigranti.

Čeprav sta oznaki slabi, pa se profesionalni filozofi v tej razliki vendarle nekako znajdejo. S pomočjo določenih stereotipov so sposobni določiti referenta obeh izrazov in reči: ta filozofinja je analitičarka, oni oddelek pa je kontinentalen; ta knjiga je analitična, tista revija pa ne. Stereotipi so lahko napačni, zastareli in neustrezni, a vendar vsi skupaj nekako uspejo prikazati razlikovanje, ki ga je nepoučenemu težko pojasniti in ga akademski kolega iz drugega področja komaj razume. Res je, znanost se specializira in matematik, ki se, denimo, ukvarja s cilindričnimi grupami in oni, ki preučuje teorijo katastrof komajda vesta, kaj drugi počne. A oba delita akademsko izobrazbo, ne dvomita v enotno tradicijo svoje discipline, samoumeven se jima zdi znanstveni stil pisanja, strinjata se v tem, kaj so problemi njune discipline, v metodi njihovega preučevanja in reševanja. Za analitično in kontinentalno filozofijo pa se včasih zdi (danes morda manj kot kdaj poprej), da zija med njima skoraj nepremostljivi prepad, kot bi šlo za dve različni področji, recimo botaniko in primerjalno religiologijo.

Oglejmo si najprej značilne stereotipe in tradicionalne asociacije, od nekaterih "surovih" faktografskih podatkov do globljih vprašanj filozofske metodologije. Še enkrat naj opozorim, da razlikovanja v posameznostih morda streljajo mimo, da so nekatere tradicionalne delitve danes presežene, a bralec naj razmisli o duhovni "pokrajini", ki počasi raste iz teme in se prepusti vtisu, ki ga nanj pusti celota. (Ni pa bil moj namen, da bi bil nevtralen, zato me ne bo motilo, če bo končni vtis morda bolj naklonjen eni strani kot drugi).

Tradicionalni nauk pozna dve razsežnosti pomena. Prva je denotativna, tvori jo razred tistih stvari, ki tvorijo obseg (ekstenzijo) pojma. Začnimo z denotacijo, torej s predstavniki enega in drugega razreda. Predhodniki so na eni strani nemški idealizem, na drugi britanski empirizem. Za utemeljitelje kontinentalne filozofije štejejo predvsem nemški misleci: Hegel, Schopenhauer, Kierkegaard, Marx, Nietzsche, Dilthey. Kasneje gre, vsaj kar se izvirne filozofije tiče, za nemško-francosko produkcijo z romanskimi dodatki: Bergson, pozni Husserl, Heidegger, Merleau-Ponty, Sartre, Gadamer, Horkheimer, Adorno, Marcuse, Foucault, Bachelard, Kojéve, Gadamer, Sartre, Merleau-Ponty, Lacan, Lévinas, Althusser, Deleuze, Derrida, Lyotard, Vattimo, Severino in še kdo. Kot je razbrati iz imen, je kontinentalna filozofija daleč od kakšne enotne usmeritve, saj pod to oznako nastopajo med seboj nasprotujoče si smeri: fenomenologija, marksizem in kritična teorija, eksistencializem, (post)strukturalizem, (post)modernizem, hermenevtika, dekonstrukcija, teoretska psihoanaliza ….

Utemeljitelji analitične filozofije so Frege, Russell, Wittgenstein, Moore, ki jim sledi Dunajski krog (logični pozitivizem in empirizem), toda v analitično tradicijo sodi tudi ameriški pragmatizem, Bolzano, Brentano in njegovi učenci, prva šola fenomenologije in poljska šola logike. Začetki analitične filozofije so raznovrstni, kasneje postane gibanje bolj monolitno – v 60-ih letih je bila značilna samo interna delitev na filozofe idealnega jezika in filozofe običajnega jezika. Geografsko je bila analitična filozofija takrat zares omejena skoraj izključno na anglo-saksonski svet. Danes najdemo zastopnike analitične filozofije povsod, tudi na "kontinentu" gre za eno od najbolj agilnih gibanj, predstavnikov pa ne druži več nobena posebna teza ali program. Izbor "velikih" imen je tako kot na strani kontinentalcev do neke mere arbitraren, a večina bi najbrž omenila naslednje: Popper, Austin, Quine, Davidson, Putnam, Kripke, Rawls, D. Lewis, Dummett, Armstrong.

Druga razsežnost pomena ima različna imena – intenzija, vsebina, smisel, konotacija ... in meri na skupne značilnosti vseh pripadnikov določenega razreda. Vzemimo najprej bolj "zunanje" posebnosti. Kontinentalec je (običajno) filozof stare šole: izobražen je na področju literature, umetnosti, zgodovine, humanistike nasploh, dandanes morda še sociologije …. Na geografskih področjih, kjer sicer tradicionalno prevladujejo analitični oddelki (v ZDA, Avstraliji, Veliki Britaniji), je ta filozofija izjemno vplivna na oddelkih za književnost, umetnost, kulturne in antropološke študije, študije spolov… Tipična avtoriteta s tega področja je politično angažirana, zanimajo jo splošno kulturne in socialno-politične teme, je kritični intelektualec, ki ima neko poslanstvo in želi biti "opinion-maker".

Filozof analitične usmeritve daje prednost znanosti (predvsem naravoslovju in matematiki), s katero je dostikrat tudi po izobrazbi povezan. Tradicionalno je gojil nezaupanje do določenih filozofskih področij – metafizika, etika, estetika in dajal prednost logiki, filozofiji znanosti in filozofiji jezika. Velikih imen te tradicije niso zanimale socialno-politična vprašanja in poslanstvo angažiranega intelektualca, ampak skoraj izključno strokovne teme. Redko je "javna figura", tudi kadar se ukvarja z etičnimi in političnimi temami to počne v suhem tehničnem stilu, brez občutka za zgodovinsko nujnost ali poslanstvo. Na področjih, kjer prevladuje kontinentalna filozofija, ta vrsta filozofa živi na katedrah za logiko, metodologijo ali teorijo znanosti in se razmnožuje pretežno s pomočjo naravoslovcev, ki tako ali drugače zatavajo na področje filozofije.

Ena od razlik, ki najbolj zbode v oči, je stil pisanja in razmišljanja. Kontinentalni stil je pogosto literaren, včasih liričen, poln nians, enigmatičen, patetičen in zaradi rabe posebnega žargona za nepoučene velikokrat hermetičen. Pomembno je ustvarjanje konceptov, subverzija, dekodiranje, dekonstruiranje, demaskiranje, intuiranje … Značilna oblika je komentar, eksegeza, prezentacija svojega stališča prek prebiranja velikih besedil filozofske tradicije. Analitični stil pisanja je bolj znanstven in preprost, v njem nastopa minimum estetskih in metaforičnih okraskov, ceni se predvsem pojmovna jasnost, natančnost in sistematična strogost. Prevladujejo male, a natančne analize, na zunaj to izraža opazka, da analitik piše članke, kontinentalec pa knjige.V tipičnem analitičnem članku nastopa reševanje posameznega teoretskega problema na argumentativen način, z navajanjem razlogov in eksplikacijo stališč, vpeljavo razlikovanj, uporabo primerov in proti-primerov, včasih so značilne tudi formalne verzije argumentov in konstruiranje teorij.

Razliki v stilu morda zrcali odnos do znanosti in razuma. Kontinentalna filozofija pogosto zavzame držo nasprotovanja celotni zahodni tradiciji v filozofiji – metafizika, znanost in razum zanjo temelje na iluziji, zaslepljenosti z voljo do moči ali pa na nezavednih strukturah dominacije. Analitik podobno držo zavzame do področij, kjer sta tradicionalna znanost in filozofija odpovedali. Vprašanja, ki nas najbolj zadevajo – morala, religija, umetnost, smisel življenja …., so zanj takšna, da na njih ni mogoč racionalen odgovor. Ernest Gellner je razliko duhovito opisal tako, da se običajni domišljavi intelektualec ("kontinentalni filozof") pretvarja, da razume nekaj, česar dejansko ne, analitični filozof pa se pretvarja, da ne razume stvari, ki jih v resnici zelo dobro razume.

Tematsko so za kontinentalno filozofijo značilne široke in nedoločene velike teme: totaliteta, Bit v celoti, čas, samozavedanje, življenje in smrt, svoboda in usoda, moč in podreditev, zahodna misel, zgodovina metafizike, konec zgodovine, smrt Boga, smisel zgodovine, konec filozofije…. Filozof rad poudarja, da je to in to eno od najpomembnejših vprašanj zgodovine, da je mišljenje tega ali onega ena od glavnih filozofskih nalog našega časa, da smo na takšni ali drugačni duhovno-zgodovinski prelomnici … Ob klasičnih filozofskih metodah (dialektika, hermenevtika) pa nastopa tudi njihova negacija, t.im. subvertiranje velike tradicije: nihilizem, dekonstrukcija, razkrivanje fantazem in mehanizmov konstrukcije socialnih praks in poudarjanje pojmov, ki so bili za tradicijo marginalni: metafora, želja, razlika, tekst, podoba … V delu kontinentalne filozofije je pomembna filozofska antropologija in sploh tema vrednot, aktualno politične in kulturne teme, položaj človeka v sodobni družbi, izzivi globalizacije … Vsi pa poudarjajo zgodovinskost in kontekstualnost: s filozofskimi problemi se lahko spopademo le, če upoštevamo historično ali politično perspektivo. Ne more biti nobene prave analize pojma X ne da bi upoštevali zgodovino X ali konteksta X. Določena teza ni obravnavana po sebi ali sistematično, ampak skozi svojo "inskripcijo" v tekstih velikih filozofov preteklosti.

Klasična analitična filozofija je v primerjavi s kontinentalno izrazito ahistorična in a-kontekstualna. Filozof se loti logične ali jezikovne analize preučevanega pojma, ki ga po možnosti vsaj delno formalizira. Redko gre za velike filozofske projekte, značilen je bil obrat k jeziku in logiki in centralnost teorije pomena tudi takrat, ko se je filozof ukvarjal s števili, modeli, filozofijo časa ali problemom duha in telesa. Značilna je misel poznega Wittgensteina, da filozofski problem nastane takrat, kadar jezik sanja ali kaka bolj suha opazka, da površinska gramatika lahko sistematično zavaja, zato je potrebna jezikovna analiza. Nekateri poudarjajo prav ukvarjanje z vprašanji jezika kot glavno ločnico, toda skoraj za vso kontinentalno filozofijo v drugi polovici 20. stoletja (hermenevtika, strukturalizem, del fenomenologije in kritične teorije) je jezik izhodišče filozofskih raziskav, edini pomembni medij vedenja, hiša biti in misli … Po Dummettovem mnenju vlada v analitični filozofiji primat jezika nad mislijo – filozofsko pojasnilo misli je mogoče samo kot analiza jezika. V kontinentalni filozofiji pa naj bi bila filozofija misli neodvisna od jezikovnih raziskav. A teza je sporna, saj se obe smeri ukvarjata z jezikovnimi analizami, le da to počneta na zelo različne načine.

S problemom (a)historičnosti je povezano razlikovanje med ukvarjanjem s filozofskimi problemi ali z zgodovino filozofije. Richard Rorty nekje omenja, da se analitična filozofija ukvarja z velikimi filozofskimi problemi, kontinentalna pa filozofijo predstavlja kot kronološko zaporedje "velikanov filozofske misli". V analitični tradiciji se filozofi ukvarjajo s problemom gibanja in spremembe, skepticizma, psihičnega in fizičnega, resnice, samo-identitete, svobode in determinizma ..., za kontinentalno pa naj bi bilo značilna zgodovina idej. Razliko lahko odčitamo že iz tipičnih naslovov filozofskih razprav, naslov v prvi tradiciji bo, recimo, “Ugovor pragmatični teoriji resnice”, naslov filozofskega dela v drugi tradiciji pa bo “Fragmentacija resnice - Kant z Derridajem”.

2.

Za popolno sliko je pomembno tudi mnenje, ki ga imajo filozofi sami o obravnavani delitvi in o tistih, ki so na nasprotnem bregu. Navsezadnje gre za filozofe, ki živijo drug poleg drugega, včasih tisoč kilometrov narazen (a kaj to danes pomeni?), včasih pa v sosednjih sobah istega oddelka. Spet opozarjam, da gre za stereotipe in poenostavitve.

Standardni očitek analitikov kontinentalni filozofiji je, da ne gre za izvirno razmišljanje, ki se ukvarja s problemi in zagovarja kakšno lastno tezo. Odnos "klasikov" najbolje ponazori nekaj ne najbolj prijaznih citatov. "Ljudje se ukvarjajo s filozofijo zaradi enega od dveh razlogov: nekatere zanima zgodovina filozofije, druge filozofija sama," pravi Quine. Na ne-kreativno komentiranje preteklih velikanov meri tudi opazka Gilberta Ryla (ki je sicer začel svojo filozofsko kariero kot angleški zagovornik Husserla in leta 1929 objavil kritično a zelo spoštljivo oceno Heideggerjevega dela Sein und Zeit): "Filozofija na kontinentu je često največkrat samo zgodovina idej, predava pa se tako, da se izkoplje kadavre vseh znanih filozofov in se na njih prakticira avtopsija." Austinovo mnenje o tem početju pa je, da "ni pričakovati velikih koristi od minucioznega odiranja filozofskih tekstov. Ne obstaja pisatelj zmožen pisati prozo, ki bi bila dovolj solidna, da bi vzdržala to turturo."

Po stilu naj bil bila kontinentalna filozofija artistična, meglena, zasanjana, celo obskurna, zmedena, melodramatična in sistematično nejasna. Tematsko so zgodnji analitiki prepoznavali spekulativno metafiziko, dandanes pa predvsem kulturološko hermenevtiko in splošni kulturološki (antropološki, sociološki …) relativizem. Kljub postmodernistični navlaki ni v slednjem nič takega, česar ne bi našli že pri starih Grkih [tako Priest, 2003: 97]. Analitiki opozarjajo na odsotnost intelektualne discipline in znanstvenih standardov, iracionalizem in antipatijo do znanosti ter norčevanje iz idealov jasnosti in natančnosti. Po mnenju Pascala Engela mora vsaka resna filozofska raziskava spoštovati določene objektivne kognitivne norme – resnica je cilj raziskave, obstajajo standardi upravičenja, ki so neodvisni od konteksta. Analitična filozofije te norme spoštuje, ostale filozofske prakse pa ne [Engel, 1999]. V razpravah, ki jih je sprožila "afera Sokal", analitiki v glavnem pritrjujejo naravoslovcem, da je za akademsko humanistično levico in postmodernizem kot tipičen "kontinentalni" filozofski tok značilno nespoštovanje kanonov racionalnosti in intelektualne poštenosti. Zagovorniki modnega konstruktivizma po inerciji uporabljajo nek nabor fraz kot psevdoteoretski žargon. Fizik Sokal poudarja, da je on sam levičar (in feminist) zaradi dokazov in logike, ne navkljub njim in se sprašuje, zakaj bi dopustili desnici, da monopolizira visoko intelektualno raven [prim. blok o "aferi Sokal" v reviji Analiza 1/2].

Kontinentalni filozofi niso nič bolj prizanesljivi do analitikov. Analitična filozofija je zanje sholastična, omejena, neživljenjska, a tudi brez resnične filozofske globine in sistematičnosti. Analitik premleva posledice tega ali onega stališča in fabricira devet argumentov za in deset argumentov proti, kot bi sestavljal kak sodni spis. Toda prava filozofija je način videnja, osebni angažma, ne pa dolgočasno pravniško sestavljanje ugovorov na sodne odločitve in minuciozno seciranje pomenov besed. V svojem ukvarjanju z "večnimi" filozofskimi problemi je naivna, zaradi nepoznavanja zgodovine vedno znova odkriva "Ameriko" in predstavlja ponoven padec v pred-kantovsko metafiziko. Izvira iz krize 20. stoletja, njena metoda temelji na poenostavljenem razumevanju naravoslovnih znanosti, v katerih vlada instrumentalni tehnični računajoči razum, ki je slep za spoznanja o totaliteti in spoznanja, ki jih daje uvid. Znanstvena vednost, na katero prisega analitik, je v najboljšem primeru le oplemenitena zdrava pamet, ki je pozabila na velika filozofska razlikovanja: episteme – dianoa, dianoetično – noetično, intellectus – ratio, verstand – vernunft. V najslabšem primeru pa gre za tiranijo logike, napačni scientizem in fizikalistični kvazi-objektivizem, ki se ne zaveda predpostavk svojih problemov, pozablja njihovo zgodovinskost, kontekstualnost in zgodovinsko pogojenost. Domnevna nevtralnost perspektive in univerzalni standardi racionalnosti so le instrumentalna racionalnost, v kateri v gospoduje razpoložljivost za vse in za vsakogar. "Leve" kritike opozarjajo na politično neangažiranost analitikov, njihovo slepoto za tradicionalno vlogo kritičnega intelektualca. V najboljšem primeru je ta filozofija apolitična, v najslabšem orodje politične opresije, ki služi manipulaciji in odtujitvi. Iz nekaterih krogov pa se slišijo tudi očitki, da je evropocentrična, rasistična in seksistična.

Namerno sem izbral večinoma skrajna stališča iz obdobij najglobljega medsebojnega nerazumevanja. Omeniti pa moram tudi mostove, podobnosti in medsebojna vplivanja. Recimo, "kontinentalca" Apel in Habermas se ukvarjata z analitično tradicijo, "analitik" Rorty s kontinentalno, McDowell in Brandom sta analitična kantovca, analitični "klasik" Putnam v pozni fazi zagovarja kontinentalna stališča, Wittgenstein je vedno bil zanimiv za kontinentalno filozofijo. Tako Heidegger kot Wittgenstein svojega filozofskega mišljenja nista razumela kot prispevek k teoretski filozofiji, ampak kot njeno uničenje. Davidson je izrazil simpatijo do hermenevtike Hans-Georga Gadamerja, Derridajeva dekonstrukcija Husserlovih idealnih pomenov in notranjih zaznav spominja na Wittgensteinovo zavrnitev Fregejanskih smislov in možnosti spoznanja lastnih mentalni stanj, ipd.

Nekateri pa ne vidijo samo mostov in podobnosti, ampak kar sistematično vzporednost obeh tokov, ki sta prehajala faze vzpona, optimizma, pesmizma, kolapsa in končala v fragmentaciji [Priest, 2003]. Skupni začetek in vzpon naj bi bil upor do nemškega idealizma. Za Fregeja in Husserla je osnovno vprašanje narava reprezentacije v jeziku in misli – kako stvari pomenijo in na kak način? V optimistični fazi sta obe tradiciji skovali nova orodja (logična analiza na eni strani, fenomenologija na drugi) kot odgovor na izhodiščno vprašanje. Heidegger in Wittgenstein sta potem vzpostavila glavne probleme in se obrnila proti paradigmi, ki sta jo sama ustvarjala. V pesimistična fazi nastopita Kuhn in Foucault, ki s historizacijo epistemologije pokažeta na nemožnost fundacionalizmov. Popoln kolaps paradigme zaznamujejo Wittgenstein, Quine in Derrida, ki vsak na svoj način izpeljejo destrukcijo same možnosti pomena. Za sodobno filozofijo sta značilni raznovrstnost in fragmentacija – ni več velikih projektov in programov, zato pa cvetijo nove teme in filozofska področja (renesansa moralne filozofije, etika okolja in profesionalne etike, ne-klasične logike, feminizem, kognitivna znanost, azijske filozofije…).

Zanimivo povezovalno stališče zastopa Peter Simons – zanj razkol nikdar ni bila absoluten, nikdar samo geografski in predvsem je bil samo stvar zgodovinskega naključja, totalitarizma v Evropi in razdorov, ki sta jih povzročili obe svetovni vojni [Simons, 2001]. V čem je bila leta 1903 sploh razlika med Fregejem in Husserlom? Za začetek 20. stoletja v filozofiji je značilno iskanje novega začetka v filozofiji, obnovitev strogosti in zveze filozofije z znanostjo. Simons zato poudarja nemške predhodnike analitične filozifije – Bolzano, Lotze, Frege in pa znanstvenike filozofe – Helmholtz, Mach, Boltzmann in neo-kantovce kot najbolj številčno nemško gibanje v filozofiji. Nietzsche in Dilthey sta bila sicer znana, toda v akademski sferi brez večjega vpliva. Razni poganjki Brentanove deskriptivne psihologije (Marty, Ehrenfals, Stumpf, Husserl, Meinong, Twardowski) sledijo Brentanovemu poslanstvu, po katerem je resnična metoda filozofije metoda naravoslovnih znanosti. Značilno je, da angleške filozofske revije v začetku 20. stoletja vsebujejo članke s področja psihologije, Mind se celo od leta 1876 do leta 1974 imenuje "četrtletnik za psihologijo in filozofijo".

Russell je leta 1911 prvi uporabil termin "analitična filozofija" za novo metodo filozofije, njeno paradigmo pa je videl v analizi števila kot razreda razredov. V kasnejšem spisu pravi, da "analitično filozofijo zastopajo tisti filozofi, ki so pripadniki znanosti in so prepričani, da za filozofijo ni značilna nobena posebna resnica in noben poseben način dostopa do nje; te može lahko bolj prikladno imenujemo za realiste" [Russell 1961, 259]. V tej oznaki odzvanja Russellov upor do nemškega idealizma v angleški filozofiji, ki ga mnogi postavljajo na začetek sodobne analitične filozofije. Voditelj upora je bil G. E. Moore, ki pa je v Brentanovih delih prepoznaval sorodnost s svojo etiko. Sploh je bilo filozofsko dogajanje na začetku 20. stoletja kozmopolitsko. Russell je prebiral filozofe in matematike v francoščini in nemščini, zavedal se je pomena Lotzeja in Brentana ter bil impresioniran s teorijo meritev deskriptivnega psihologa Alexiusa Meinonga, s katerim si je dopisoval istočasno kot s Fregejem. Nanj je vplival italijanski matematik Peano, bil je v stiku z Jamesom in Bergsonom. Bergsonove filozofije intuicije sicer ni maral, a je lahko o njej razpravljal in jo podvrgel notranji kritiki prav tako, kot je Poincaré kritiziral njegovo delo.

Po menju Simonsa je bila razlika sprva le v relativni vlogi, prioriteti in pomenu znanosti in razuma nasproti akciji, čustvu, občutenju, intuiciji, volji ... Najbolj odgovoren za razkol je Heidegger, ki je zavrnil osnovne Husserlove teze: intelektualizem, idealizem in fundacionalizem. V ospredju so zdaj človekova eksistenca, kritika znanosti in tehnologije, hermenevtika in dekonstrukcija zgodovine misli. Na drugem bregu je Dunajski krog, ki se zavzema za znanstveno filozofijo, uporablja orodja matematične logike in poudarja povezavo filozofije z naravoslovjem. V letih od 1945 do 1968 je razkol popoln in medsebojno nerazumevanje na višku, z razcvetom filozofije na univerzah pride do delitve oddelkov in cementiranja razlike. Po letu 1968 pa so postali analitiki bolj dovzetni za življenjske probleme "sveta in človeka", razvijati se začne aplicirana etika, politična filozofija, ob logiki tudi retorika in kritično razmišljanje.

3.

Kaj reči o razlikah in kaj o podobnostih? Če začnem s slednjimi – menim, da Simons zanemarja Hegla in njegov pomen za razcep. Verjetno je Kant zadnje veliko skupno ime v filozofski tradiciji, potem pa dobimo na eni strani Fichteja in na drugi Milla: težko je verjeti, da je tu še bil možen kak dialog. Priestove faze v razvoju moderne filozofije sicer lepo shematizirajo dogajanje v zgodovini idej, berejo se kot kakšne Heglove triade. Toda, kot vemo, sta si katerikoli dve stvari v kakem pogledu podobni. Res obstajajo, denimo, vzporednice med analitičnim koherentizmom in hermenevtskim krogom, morda lahko rečemo, da je Nietzsche s svojim naturalizmom in antifundacionalizmom vplival na sodobno analitično epistemologijo, primerjamo njegove aforizme s tistimi od Wittgensteina in se kot analitiki sprašujemo, ali nas v filozofiji vedno (sploh kdaj?) prepričajo samo veljavni argumenti. Toda na dovolj abstraktni ravni vedno odkrijemo podobnosti. Navsezadnje obstaja končno število pomembnih idej na nekem področju – verjetno so osnovne zamisli vseh argumentov za skepticizem, ki so jih filozofi kadarkoli predstavili, katalogizirane že pri Sextusu Empiricusu. A "gradnja mostov" med, recimo, akademsko skepso in modernim konstruktivizmom se vseeno zdi dvomljive vrednosti.

Pomembno pa se mi zdi tisto, na kar opozarjata tako kot Simons kot Priest: sodobna analitična filozofija, nekateri govorijo tudi o post-analitični filozofiji [Horgan in Graham, 1994], je prebila tematske okvire logike, filozofije jezika in filozofije znanosti, če je sploh kdaj bila zares tako omejena. V 70-ih letih se zgodi premik poudarkov in postopna razširitev glavnih smeri raziskovanja – pomembna postane filozofija duha in kognitivna znanost, spet oživi metafizika, etika, praktična etika, estetika, politična filozofija … Danes analitik preučuje klasične teme ontologije in spoznavne teorije, toda obstaja tudi analitični marksizem in analitični tomizem, analitični feminizem in analitična metafizika, analitična fenomenologija in analitična filozofija glasbe … Nekatera najboljša dela o zgodovini filozofije, ki je "klasiki" niso ravno cenili, so danes analitična. V analitičnem pristopu so pisane razprave o smislu življenja ali o vrlini pri Aristotelu.

Del očitkov, ki jih kontinentalni filozofi naslavljajo na analitično filozofijo je upravičen, kolikor merijo na določeno "hermetično" obdobje in določen program stroge "znanstvene" filozofije (aksiomatizacija, fundacionalizem, verifikacionizem, zavračanje metafizike, etike, estetike …). Od vsebine programa ni ostalo ničesar, saj skoraj da ni več filozofske pozicije, ki je kak analitik ne bi zagovarjal. Preživela pa sta stil in metoda preučevanja, ostala so orodja jezikovno-logične analize in upoštevanje tega, kaj lahko znanost pove o določenem problemu. Analitična filozofija je dandanes bolj način razmišljanja, stil, pristop k filozofskemu problemu kot pa tema preučevanja, filozofski program ali množica tez. Z renesanso moralne filozofije tudi analitični filozof postaja "javna figura" glede sodobnih dilem praktične etike. Ideal tega načina razmišljanja pa je še vedno vztrajanje na strogosti in jasnosti in razumevanje filozofije kot racionalne, spoznavno usmerjene, argumentirane in problemske dejavnosti, ki ceni orodja jezikovno-logične analize in upošteva, kaj lahko znanost pove o določenem problemu [prim. "Uvodnik" v prvi številko revije Analiza 1/1].

Ena od trenutno "vročih" tem v analitični filozofiji je, recimo, kontekstualizem, še nekaj, kar je "ukradeno" kontinentalcem. Vzemimo "skupno" resnico: ne more biti analize pojma X ne da bi upoštevali konteksta rabe X. Določen tip kontinentalne filozofije bo zato predlagal vživetje v kontekst in upoštevanje zgodovinskega "horizonta". Drug tip bo v težko razumljivem žargonu dokazoval kontekstualno pogojenost kanonov racionalnosti in se zavzel za priznanje tega ali onega marginaliziranega konteksta ali skupine. Analitik pa se bo vprašal, ali obstajajo splošna pravila, ki vodijo do spremembe konteksta, ali to pomeni spremembo pomena; če pravila obstajajo, jih bo skušal natančno formulirati, ipd. Malo velikih besed, nobenega zanosa in napotil na akcijo, samo suha teorija.

A kot da se v največji podobnosti (prekrivanje tem) skriva največja razlika. Premik tem in širitev področja analitične filozofije nekateri humanistični intelektualci doživljajo kot imperialistično osvajanje terena in kolonizacijo še zadnjih nepokvarjenih pokrajin "čiste" misli. Sprejemljiv se jim zdi stereotipni pozitivist, ki se ukvarja z logično analizo jezika in teorijo znanosti, toda analitični pristop k preučevanju zavesti, časa, dobrega, pravičnega, lepega …, se jim zdi naiven in neumesten, nekaj, kar umaže dostojanstvo teme. Predvsem v literarnih krogih naletimo na fraze: "od sodobne logike napihnjeni svet..., sodobni, od matematične logike in intelektualizma skvarjeni subjekt." A kaj, ko takšnega med večino prebivalstva in posebej med humanističnimi intelektualci težko najdemo. Zaradi bornega poznavanja logike in znanosti je težko kdo pokvarjen. Intelektualno pogubnejša so razna "instant" uzrtja totalitete in bahava kopičenja najnovejšega žargona.

Z nizanjem dolgočasnih pojmovnih analiz in argumentov za ali proti tradicionalne filozofske teme zares izgubijo svojo "auro". Res je tudi, da osvajanje terena ni vedno kreativno, kljub proklamiranju klasikov. Thomas Nagel meni, da bo več kot devetdeset odstotkov tega, kar se, bojda "kreativnega", objavlja v okviru analitične filozofije, v nekaj letih ali desetletjih izginilo. Verjetno ima prav, a mislim, da je eden od razlogov za to tudi (samo)razumevanje filozofske prakse. Teoretska filozofija je za tipičnega analitika podobna fiziki, makroekonomiji ali krasoslovju, ne pa pisanju pesmi, filmskih kritik ali spoznanju, ki ga narekuje mistični zanos. Filozofija je spoznavna dejavnost neke širše skupine, ki si izmenjuje mnenja, javno preverja doseženo in pristaja na ovrgljivost svojih stališč. Posameznik je običajno specialist, ki rešuje nek manjši problem na svojem področju, rezultat pa je potrditev ali zanikanje določene teze znotraj nekega splošno priznanega problema. Za primerjavo: v fiziki rezultati poskusov praviloma niso več objavljeni v pisni obliki (škoda je prostora v revijah!), ampak le še na spletu. Verjetno bo tudi tu več kot devetdeset odstotkov raziskovalnega dela laboratorijev "izginilo", ker samo potrjujejo določeno tezo!