Sergej Pečovnik, Delo, 27. 9. 1999

Pogovor s filozofom
 
S čim se ukvarja analitična filozofija?

Evropsko združenje za analitično filozofijo, krajše ESAP, je letošnje poletje v Mariboru, kjer je bilo tudi dosedanje triletno predsedništvo združenja, pripravilo velik kongres analitične filozofije. Prof. dr. Nenad Miščevič, dotedanji predsednik združenja, je ocenil kongres in umestil analitično filozofijo na področju humanistike oziroma družboslovja.

Prof. Miščevič, koliko je ta kongres reprezentativen oziroma koliko kaže dogajanje v analitični filozofiji?
 

Mislim, da je bil kongres precej reprezentativen, saj smo povabili tako evropske kot svetovne zvezde analitične filozofije. Po drugi strani pa je glavni del kongresa obsegal seminarje dokaj mladih evropskih filozofov, tako da je dobro pokazal, kaj danes delajo petintrideset, štirideset let stari evropski analitični filozofi.

Koliko je to, daje bilo predsedstvo zadnja tri leta pri nas, vplivalo na razvoj analitične filozofije v Sloveniji?
 

To je bila velika motivacija za vse naše filozofe, predvsem pa je to dalo analitični filozofiji javni status, ki ga v Sloveniji prej ni imela. Druge filozofske smeri so bile javno mnogo bolj priznane, lacanovci so imeli veliko več objav, tudi v tujini, heideggerjanci pa so bili ali so še politično veliko bolj navzoči v slovenskem prostoru. Analitična filozofija se je dogajala bolj na obrobju. To, da smo dobili sedež evropskega analitičnega društva, pa je nekaj, kar lahko poveš v časopisu, kar zanima medije, in mislim, da se je veliko ljudi sele tedaj zavedlo, da obstaja analitična filozofija tudi v Sloveniji.

Filozofija in filozofi delujejo v družbi odmaknjeno; na eni strani velja mnenje, da so filozofi zaprti v slonokoščenih stolpih učenosti, na drugi pa, da mlatijo prazno slamo. Koliko je torej filozofija kriva, da ni vstopala v javni prostor in tvorila javnega mnenja pri Ijudeh? Analitična filozofija v Sloveniji pa nekako prestopa ta okvir.
 

Na tem področju se dogaja veliko zanimivega. V Sloveniji so bili moji kolegi presenećeni, ko so izvedeli, da bi lahko tudi v analitičnem časopisu razvijali etiko in politično filozofijo. Etika je bila v analitični filozofiji navzoča že od davnih angleških avtorjev. Danes pa se je posebej razvila praktična, uporabna etika, kar pomeni, da so se analitični filozofi začeli ukvarjati s posameznimi etičnimi vprašanji, kot so splav, evtanazija, nacionalizem, secesija, suverenost. Analitični filozof prinese pojmovne in argumentacijske tehnike, ki jih nobena druga smer ne obravnava profesionalno. Tako lahko, v nalogah z nasprotujočimi si stališči in težkimi vprašanji, kot sta npr. evtanazija ali splav, kjer obstajajo dobri argumenti tako za eno kot drugo stran, filozof, izobražen v logiki in pojmovni analizi, prispeva poglavitne ideje.

Kako sodobni analitični filozof razume svojo vlogo v svetu?
 

Analitična filozofija se v tem pogledu nekoliko razlikuje od znanih kontinentalnih tradicij, ki smo jih imeli v slovenskem in prej tudi v jugoslovanskem prostoru. Ko sem študiral, je bila osnovna ideja pri mojih učiteljih podrejenost celotne filozofije političnemu stališču. Če si se ukvarjal s teoretično filozofijo, si to počel zaradi njenih praktičnih posledic. Podoben občutek imam zdaj v Sloveniji pri nekaterih lacanovcih. V analitični filozofiji prevladuje takšna slika: praktična filozofija je pomembna, politična filozofija in etika sta pomembni filozofski panogi in z njima se lahko ukvarja vsak filozof. Teoretična filozofija pa je deloma neodvisna, tako kot sta fizika in biologija neodvisni od politike. V sedemdesetih letih je veljalo, če si levičar, moraš biti ontološke materialist. V analitični filozofiji obstaja stališče, da je to ločeno. Prva ideja je torej relativna avtonomija teoretičnega in praktičnega. Druga zanimivost pa je, da analitična filozofija ne zavzema nobenega stališča, je predvsem metoda. Analitični filozof se v politiki, v družbenemu delovanju le odloči, kaj misli, da je prava pot, kakšna je po njegovem mnenju pravična družba, katere človekove pravice so so najbolj pomembne itd. Najprej mora dobiti jasno podobo o tem, za kaj gre, katere dejavnike naj upošteva in kateri so lahko moralno upravičeni. Sele potem lahko začne natančno, podrobno razpravo. Analitična filozofija ne narekuje vsebinskega stališča, temveč le racionalno metodo razprave, prepoved sklicevanja na avtoriteto.

Ali naj se filozof ukvarja s politiko?
 

Mislim, da odlike dobrega filozofa niso enake tistim dobrega politika. Za politiko je nujna »doza« cinizma, ki pa bi bila za filozofijo fatalna. Vlogo filozofa, intelektualca vidim v tem, da skuša biti opazovalec, kritik, ki sodeluje v razpravi, ponuja rešitve in kritike ter razloge za in proti. S tem lahko naredi veliko več, kot če bi se dejavno ukvarjal s politiko. To ne pomeni, da se ne srne, toda zdi se mi, da lahko filozof veliko več naredi, če se postavi v vlogo kritičnega opazovalca. Ne smemo pozabiti, da so se intelektualci v jugoslovanskem prostoru s svojo politično vlogo bolj sramotili kot zares kaj prispevali. Nekateri srbski kolegi so se na primer neposredno prodali Miloševiču ali Šešlju. Hrvaški kolegi se niso tako neposredno prodajali, kljub temu pa so podpirali politično represijo na Hrvaškem. V Bosni se je Aleks Buha ukvarjal z etiko nemškega idealizma, med bosansko vojno pa je postal zunanji minister Republike srbske in potoval po Nemčiji ter opravičeval koncentracijska taborišča. Kolega Laszlo Sekelj je pred mesecem in pol na nemški televiziji bolj ali manj opravičeval dogajanje na Kosovu. Ko pomislim na vse to, sem nekoliko pesimističen glede tega, da bi bilo vsako poslanstvo filozofa zagotovilo, da bo to poslanstvo dobro in produktivno.

Analitična filozofija ima pristop do vseh, tako filozofskih kot nefilozofskih tem oziroma problemov. Kaj potem ostane drugim filozofom, neko neracionalno polje?
 

Mislim, da so druge filozofske smeri, na primer postmodernizem, poststrukturalizem itd., zasedle določena področja, kot so filozofija kulture, filozofija zgodovine, nekaj pa poskušajo povedati tudi o spoznavi in biti. Te filozofske smeri bi se morale neposredno soočiti z analitično filozofijo in potem bi videli, kdo bi zmagal. Nekatera filozofska področja niso vnaprej lastnina neke filozofske smeri. Analitični filozofi imamo pravico učiti vsak tradicionalni filozofski predmet. Potem pa se postavi drugo vprašanje: kdo je boljši? Seveda ne morem biti objektiven, ker mislim, da smo boljši mi. Nobena filozofska disciplina ni primarno zaprta za analitično filozofijo.

Analitična filozofija se v veliki meri sklicuje in naslanja na znanost. Ali filozofija z vstopanjem v polje znanosti ne izgublja svojega primarnega polja, svojega temeljnega vprašanja?
 

Mislim, da ne, ker ohranja svoja temeljna vprašanja. Zanima jo, ali ji znanstvenik lahko pomaga odgovoriti na nekatera od njih. Očitno je filozofija v veliki meri splošna. Filozof skuša posplošiti tisto, kar mu psiholog pove, da bo lahko nato odgovoril na temeljno filozofsko vprašanje, kaj je pojem. Ne gre za to, da bi se odpovedali svojemu lastnemu področju, saj se je filozofija vedno na nekaj opirala. Stoletja je bila to religija, iz katere je črpala svojo vsebino. Če človek misli, da mu religija ne ponuja resnične informacije o tem, kar je, da ni dobesedno resnična; če človek ne verjame, da Ijudje tako zlahka vstanejo iz groba, potem je dvomljivost do informacij, ki jih ponuja religija, upravičena. Znanost pa se zdi bolj zanesljiva. Lahko, da se motim, a nič boljšega nimamo, zato ne vidim razloga, zakaj se filozofija ne bi sklicevala na znanost.

Giovani Picco della Mirandolla je postavil zahtevo po univerzalnem vedenju. Danes se zdi, predvsem zaradi parcialnega preučevanja posameznih filozofskih podrobnosti, da filozofija vse bolj postaja »obrt« in izgubi ja temeljno povezanost z modrostjo. Koliko filozofija še ostaju temeljna modrost o načinih bivanja in naravi bivajočega?
 

Mislim, da je filozofija ostala modrost. Zame je na tem mestu vedno paradigmatska Aristotelova definicija modrosti, tj. v vsaki posamezni panogi iščeš splošna načela. To so splošna načela v posameznih disciplinah. Aristotelova fizika npr. obravnava splošna načela fizikalnih pojavov, njegova biologija splošna načela živega, njegova psihologija pa splošna načela psihičnega življenja. Splošna filozofija gre še korak naprej in obravnava tiste pojme, lastnosti, ki so skupni vsem tem disciplinam. To je tako rekoč pot navzgor. Modrost pa je po Aristotelu v tem, da splošne principe lahko prenesemo na posamezna področja. Tako lahko naredimo vtis na znanstvenika, politika ali zdravnika, ker mu o njegovem področju povemo nekaj, kar izhaja iz bolj splošnih načel. In prav to delamo analitični filozofi.