NENAD MIŠČEVIĆ
Kaj je analitična filozofija

Anthropos 6, 1991 (23), str.328-337 [Prevedla Zdenka Erbežnik, razprava je bila izvorno objavljena v reviji Dometi 4-6/1990]

I. TRI SPLOŠNE ZNAČILNOSTI

Analitična filozofija dobiva v zadnjem času pri nas državljansko pravico in postaja enakopraven sogovornik drugim filozofskim usmeritvam. Vendar je o njej še vedno veliko nesporazumov - pogosto jo enačijo s "pozitivizmom" (v slabšalnem pomenu termina) in ji očitajo teze, ki jih je že zdavnaj opustila.

V tem tekstu borno poskusili opisati glavne poteze sodobne analitične filozofije in ponuditi določeno obrambo tega pristopa.

Na zemljevidu možnih filozofskih usmeritev borno analitično filozofijo najprej umestili povsem na široko, tako da ji borno poiskali mesto v krogu sorodnih pristopov, nato pa določili njeno specifično razliko. Poudarili borno tri splošne poteze, ki jih analitična filozofija deli z mnogimi drugimi smermi, vendar ne z vsemi.

Prva poteza je prepričanje, da je filozofija predvsem spoznavna dejavnost, katere cilj je formuliranje in reševanje teoretskih problemov, ali če rečemo nekoliko privzdignjeno, katere cilj je iskali in najti resnico.

Tako prepričanje je skupno določeni tradiciji v zgodovini filozofije, zagotovo pa ga lahko pripišemo filozofom, kot so Aristotel, Descartes, Leibniz, Hume in Kant.

To formulacijo lahko zaostrimo: glede na praktične cilje je filozofija avtonomna (lahko sicer pomaga pri njihovi realizaciji, vendar je to zunanje in sekundarno) in tudi ni podrejena estetskim merilom.

To stališče loči analitika (skupaj s prej navedenimi klasiki) od zastopnikov tistih filozofskih smeri, posebno novejših, v katerih se kot primarni cilj filozofije zastavlja "sprememba sveta", tj. realizacija praktičnih projektov. To stališče ga prav tako loči od esteta v filozofiji, ki na filozofsko misel gleda kot na umetnino. Filozofija ni podobna niti politiki niti religiji niti umetnosti; še najbližja je znanosti.

Ugovor Merilo spoznavanja in iskanja resnice je preširoko. Noben filozof vam ne bo priznal, da mu ni do resnice, še manj, da mu je do laži. Iskanje resnice je skupno vsem filozofom, in tisti, ki je ne išče, ni filozof. Odgovor: Merilo se ne nanaša na to, kar filozofi govorijo o sebi, temveč na to, kar delajo. Prav tako se ne nanaša na to, ali nek filozof med drugim išče teoretsko spoznanje, temveč na to, ali mu je to spoznanje primarni cilj. Pascalu ali Kierkegaardu teoretska resnica zagotovo ni primarni cilj, tudi ne Derridaju ali Lyotardu. Analogija: Skoraj vsaka literarna zvrst se do neke mere posveča čustvom, vendar noben teoretik ali kritik ne bo rekel, da mora biti literarno delo oropano čustev. Tako na primer romantično literaturo zlahka prepoznamo predvsem kot čustveno literaturo, za razliko od, denimo, klasicistične literature. Prav tako nimamo nobenih težav, da po stopnji sentimentalnosti ločimo kriminalni roman od ljubezenskega. Očitno je tudi, da je Aristotelu predvsem do gole teoretske resnice, medtem ko Seneki ali svetemu Avguštinu ni, ali vsaj ne v tolikšni meri. Analitiki so na sami skrajnosti teoreticizma (tako kot so na svojem področju ljubezenski romani na skrajnosti sentimenta).

Vprašanje: Ali ni tako imenovano reševanje filozofskih problemov Sizifovo delo? Znanost je nekatere probleme rešila, filozofija ni Se nobenega. Odgovor: Predpostavljamo, da filozofija pozna napredovanje. Problemi so izredno široki in obsežni, in kar je najbolj pomembno, se spreminjajo, vendar to ni ovira -mnogi poznejši odgovori se zdijo boljši od prejšnjih, novejše formulacije problemov bolj ustrezne in bolj natančne. Opazimo lahko, daje filozofija nekatera vprašanja rešila ali pa zavrnila, ko se je povečala baza podatkov (nekoliko ekstravagantni primeri: stoiki in novoplatoniki so se resno spraševali, kako je astrologija združljiva s človekovo svobodo in s samozadostnostjo modrecev, Leibniz se je spraševal, kako je mogoča komunikacija med čistimi duhovi, kot sva vi in jaz, in Malebranche, kako Bog lahko vidi prostor). Druga vprašanja so bila v svoji prvotni obliki rešena, vendar so generirala nove probleme, kot se to dogaja v znanosti (ali v zakonu ali pri delu). D.C. Stove je domnevno nerešljivost nekaterih filozofskih vprašanj primerjal z nerešljivostjo irskega vprašanja, kot ga vidi sam: vsakič, ko se na obzorju pokaže rešitev, Irci spremenijo vprašanje. Najobsežnejša vprašanja so pravzaprav konglomerat problemov, ki se spreminjajo z novimi znanstvenimi spoznanji, s kulturnimi spremembami (kot se je na primer spreminjala relativna pomembnost religije v evropski kulturi) in z razvojem logičnih in splošnih formalnih tehnik. Filozofi niso ravno tako neuspešni, kol se to včasih predpostavlja.

Druga poteza zadeva racionalnost filozofije.

Analitiki trdijo, daje filozofija racionalna dejavnost. Tak nazor o filozofiji seveda ne velja samo za analitike, vendar pa jasno loči analitično filozofsko tradicijo od tistih filozofskih smeri, ki se nagibajo k iracionalizmu ali celo antiracionalizmu.

Po veri v moč razuma in uma, po tem, da je mogoče zadovoljivo odgovoriti na temeljna vprašanja z opiranjem na racionalistični pristop njihovega reševanja, so analitiki nasledniki Sokrata, Descartesa, Spinoze in Kanta (seveda pa zato niso kar avtomatično prav tako dobri filozofi, kot so bili pravkar navedeni). Zdaj bomo poskusili naš opis te poteze natančneje določiti.

Racionalistično potezo analitikov najbolje izraža ideja metodičnosti filozofskoga raziskovanja. Medtem ko so na primer nekateri heideggerjanci nasproti metodi postavili resnico in trdili, da je vztrajanje na metodologiji nekakšna hiba (nekakšna novoveška obsesija in podobno), pa analitiki menijo, da brez metodičnosti ni filozofije:

V glavnem so bili največji filozofi tudi največji in najbolj samozavestni metodologi in mika me reči, da to dejstvo pojasnjuje njihovo filozofsko veličino (H.P. Grice v zborniku Grandyja in Warnerja: Philosophical Grounds of Rationality, Oxford, Clarendon Press 1986, str. 66.)

Tukaj se seveda odpira cela vrsta problemov in vprašanj.

Tretja poteza je usmeritev na sedanjost in na aktualno ukvarjanje s problemi, v nasprotju z zanimanjem za zgodovino. Ta poteza je skupna celotni klasični filozofski tradiciji vse do začetka prejšnjega stoletja. Razstavili jo borno v nekaj sestavin.

Ker je cilj filozofiranja spoznanje, vrednotimo predvsem prispevek na ravni problemov, medtem ko je interpretacija zgodovine filozofije drugotnega pomena (čeprav je analitiki ne odklanjamo). Nekoliko pristransko rečeno: analitiki danes počnejo to, kar sta v svojem času počela Descartes in Kant, namesto da bi ju interpretirali; s tem so sami bolj zvesti duhu klasike, kot pa interpreti, ki se imajo za zaščitnike filozofske dediščine.

To bom ponazoril z anekdoto. Ko je pred nekaj leti M. Arsenijević v svoji doktorski disertaciji precej podrobno obravnaval Zenonove paradokse, je ponudil nekaj izvirnih poskusov rešitev. Reakcije so bile tako ugodne kot kritične, značilna pa je distribucija kritičnih: kritike, ki so prihajale z neanalitične strani, so se ukvarjale izključno z vprašanjem, ali je Arsenijević dobro razumel in interpretiral Zenona in eleate v celoti. Kritika, ki je prišla z analitične strani, pa se je ukvarjala izključno z vprašanjem, ali je Arsenijević uspešno rešil Zenonove paradokse in druge sorodne probleme, ki jih je formuliral

.

Naslednja sestavina zadeva to, kar nam pomeni prispevek. V zgodovinski usmerit-vi je tipično previdno stališče: nikar niti ne začnite razpravljati o problemu, če se niste prej po možnosti seznanili s celotno dokumentacijo o njegovi zgodovini, in sicer v jezikih izvirnikov. Ko je faza seznanjanja končana, nam tako ostane le malo energije za razmišljanje. Ne bom našteval skoraj karikaturnih manifestacij tega načela (na primer, prevajajte antično filozofijo, a ne tako, da bo razumljiva, temveč tako, da bo imela arhaično patino, ki daje občutek izvirnosti; če je mogoče, sploh ne razpravljajte in ne kritizirajte, kajti če mislite, da je nekaj napačno, je to samo znak, da niste razumeli). Omenil bi še zrcalno nasprotje istega načela, namreč misel, da je treba celotno zgodovino filozofije neusmiljeno dekonstruirati in da je naloga filozofov imanentna razgraditev tako imenovane metafizike.

V nasprotju z obema stališčema analitična filozofija poudarja kritični, ali še bolje, konstruktivni individualni prispevek - lastno idejo ali vsaj izvirno obdelavo neke dane zamisli ali pa lastno kritiko kakega pomembnega detajla. Seveda je izvirnost cenjena v vseh smereh, vendar so drugod težave, s katerimi se sooča človek, ki hoče misliti s svojo glavo, nekoliko večje.

Naslednja sestavina zadeva načelni odnos do zgodovine: analitiki ne mislijo, da je zgodovinski razvoj filozofije zvesta slika neke notranje racionalne strukture, niti da so pomembna filozofska vprašanja neločljivo povezana z epoho (čeprav različne verzije vprašanj pripadajo različnim epoham). V primerjavi z, denimo, heglovsko in heideggerjansko tradicijo, je analitična filozofija ahistorična. Tako si je prihranila šok in razočaranje, ko so prišle iz mode velike ideologije, ki so v zgodovini videle odrešiteljico človeštva, tuja pa staji tudi postmodernistična grenkoba in cinizem, ki izhajata iz razočaranja nad svetovnozgodovinskimi pričakovanji in obeti.

Kako je s filozofsko klasiko?

Zelo preprosto, klasiko obravnavamo kot enakovrednega sogovornika, z istim spoštovanjem, s kakršnim bi obravnavali živo osebo. Seveda imajo grški filozofi nekatere privilegije: priznavamo jim prednost pri odkrivanju problemov in idej, oprostimo jim dejanske zmote. Vendar se od tu naprej začne normalen pogovor in kritika. Prepričan sem, da bi bilo Sokratu, pa tudi Zenonu, nekaj takega najljubše.

Ugovor: Grki so rabili drug pojmovni sistem kot mi - kako jih je potem mogoče kritizirati? Odgovor: Čc bi bil njihov pojmovni sistem tako radikalno drugačen od našega, potcm bi nas zanimal samo z zgodovinskcga in etnološkega vidika. Vendar nas večina meni, da se kot filozofi lahko od antične filozofije tudi kaj naučimo. Če pa je tako, potem je zagotovo mogoča tudi kritika. Ugovor: Grki so živeli v moralno in politično drugačnem svetu. Za Aristotela je bilo normalno, da zagovarja suženjstvo - menda mu tega ne borno očitali? Odgovor: Razlike borno upoštevali, a pri Grkih niso tako drastične. Številni sofisti so kritizirali suženjstvo. Razen tega, Grk, ki je v praksi lahko videl vse zlo suženjstva, ga morda manj upravičeno brani, kot nekdo, ki bi ga branil na podlagi abstraktne ekstravagantnosti, pri tem pa se ne bi bil sposoben vživeti v dejansko, konkretno zlo.

II. ODNOS DO ZNANOSTI IN LOGIKE

Do sedaj smo govorili o zelo splošnih potezah, ki jih analitična filozofija deli z nekaterimi drugimi smermi in velikimi filozofijami preteklosti.

Zdaj pa moramo premislili tiste poteze, ki so bolj specifične. Ker je za analitike filozofija spoznavna dejavnost, jo umeščajo v bližino znanosti, ker je zanje racionalna, se jim zdi blizu logike.

Omenili smo že, da se filozofija navezuje na druge, morda bolj temeljne spoz-navne dejavnosti. V dobršni meri jo opredeljuje odnos do dveh sestavin našega znanja - do zdravorazumskih, vsakdanjih prepričanj in predsodkov ter do znanstvenih spoznanj.

Opazimo lahko, da je velik del temeljnih pojmov, s katerimi se filozofija že po tradiciji ukvarja, skupen filozofiji, zdravorazumskemu (pojmovnemu) "slovarju" in znanosti. Pojmi znanja, spoznanja ali prepričanja, nato eksistence, vzročnosti, verjetnosti, prostora in časa, pa tudi možnega, dejanskega in nujnega, izhajajo iz vsakdanjega besednjaka; medtem ko jih znanost ali rutinsko uporablja ali analizira, v filozofiji označujejo osrednje teme in probleme. Drugi pojmi, kot je pojem substance ali zadostnega in nujnega razloga, so filozofske pretanjenosti nekaterih preprostejših vsakdanjih pojmov ali pa rezultat premisleka o vsakdanjem načinu pojasnjevanja. In nazadnje, temeljni pojmi etike - dobro, dolžnost, obveznost - so očitno prevzeti iz vsakdanjega področja, brez sodelovanja znanosti.

Analitiki menijo, da je pri obravnavanju teh pojmov potrebno upoštevati njihovo zdravorazumsko podlago. Prvič, ta podlaga je dober začetek, hvaležno izhodišče. (Vprašanje: Zakaj ne bi raje začeli z že dano filozofsko rabo? Zakaj na primer pri raziskovanju vzročnosti ne bi začeli z antičnim pojmom "aitia" in z grškimi misleči, ki so ga merodajno določili? Odgovor: Zato, ker nas zanima predvsem naš pojem vzročnosti in ne nek tuj. Če nismo sposobni analizirati, kaj nam pomeni beseda "vzrok", borno le stežka dobro razumeli, kaj so starim Grkom pomenili njihovi termini. Zgodovinska informacija je koristna, a šele na višji stopnji, ko jo lahko uspešno povežemo s celotno problemsko situacijo). Drugič, ta informacija je dragocen korektiv, nadzor na filozofsko spekulacijo. Na nekaterih področjih, kot je na primer etika, je zdravorazumski "občutek" za dobro in zlo skoraj izključno zunajlogični izvor predsodkov. Ta vloga korektiva dokaj dobro razlikuje analitični pristop k zdravorazumskim prepričanjem od pristopa, ki v njih vidi samo ustrezno ilustracijo.

Toda ta razlika ni absolutna. Vsak filozof ve, da je zdravorazumski pogled na stvari pogosto protisloven in da zdravorazumska prepričanja nišo svetinje. Analitični filozof sprejema odstopanja od zdravorazumske sheme, vendar za vsako odstopanje išče utemeljitev - filozofija pri svojih izletih ni svobodna in to je ena od pomembnih razlik v odnosu do neanalitikov.

Prehajamo na znanost. Strožji pristop bi zahteval, da razlikujemo normativne discipline (formalno logiko, teorijo odločanja, teorijo verjetnosti) od nenormativnih (fizike, biologije) in da jih obravnavamo posebej. Vendar naj nam bo na tem mestu oproščeno, ker jih ne borno ločevali.

Za filozofijo je torej drugi izvor "materiala" znanost. Analitiki imajo do znanosti podoben odnos, kot so ga imeli antični filozofi do takratnih znanosti (matematike, astronomije, biologije) in kot so ga imeli filozofi sedemnajstega stoletja do matematike in fizike. V vsakem primeru je znanost za večino analitikov eden glavnih izvorov podatkov in problemov, ne glede na to, ali so ji naklonjeni ali ne (formalno logiko tu upoštevamo kot vejo matematike, torej znanosti). Se več - v analitični filozofiji prevladuje naklonjenost do znanosti, stališče, ki ga kritiki označujejo kot scientizem. Odkod ta naklonjenost? Po naši sodbi preprosto iz prepričanja, da je filozofija spoznavna dejavnost, znanost pa edino organizirano področje spoznavne dejavnosti, ki ga imamo.

Zdaj lahko natančneje določimo prej omenjene meje zdravega razuma. Analitik bo dopustil in celo zahteval odstopanje od zdravorazumskega stališča samo v tistem primeru, ko to zahteva znanost (to je druga omenjena razlika glede na neanalitično filozofijo).

Razlikujemo lahko dva vidika odnosa do znanosti - odnos do teorij in podatkov (vsebinski odnos) in do metod (metodološki odnos). Najprej si oglejmo vsebinske odnose, kjer lahko ločimo tri stopnje:

1. negativna vsebinska relevantnost: Ne sprejemaj ničesar, kar znanost zavrača! Filozof, ki razmišlja o neki temi, mora biti seznanjen s tem, kar o njej zanesljivega trdi sodobna znanost. Nazori, ki so v nasprotju s temi trditvami, postanejo zato skrajno sumljivi.

V neanalitični tradiciji imajo velik vpliv težnje, ki v filozofiji vidijo nekakšne čuvaje tistih prepričan], ki jih je znanost ogrozila in resno podvomila vanje. S tem postaja filozofija zatočišče tako lepih sanj kol preživelih dogem (odtod morda odpor do znanosti).

Ugovor: Znanstvene teorije se spreminjajo in včerajšnja zabloda postane današnja resnica. Čemu torej suženjsko slediti znanstveni modi?

Odgovor: Znanstveniki poskušajo sistematizirali in pojasniti dostopne podatke, kakor najbolje vedo in znajo. Splošno sprejeta znanstvena teorija (ali majhno število enako dobro sprejetih) v nekem obdobju je zato tista teorija, na katero je razumno staviti. Vzemimo kot primer klasično (newtonsko) mehaniko, ki je bila sinteza dostopnega fizikalnega znanja v svojem času. Filozof, sodobnik velikih klasikov (Laplacea, Lagrangea), ki bi v tem času zgolj na podlagi spekulacije poskušal zavrniti klasično mehaniko, bi bila kratko in malo iracionalno ekstravaganten. Razlogov, ki so pozneje pripeljali do relatvnostne teorije in kvantne mehanike, v tem času ni nihče poznal, in če jih nišo poznali fiziki, so jih še manj filozofi. Tudi ni čisto res, da se v znanosti spreminja samo moda. Poznamo tudi zbiranje zanesljivega znanja. Teorija relativnosti ni prepisana aristotelska fizika, temveč nadaljnje razvijanje klasične fizike.

Mnogi neanalitiki se bodo strinjali z idejo o negativni vsebinski relevantnosti, a le kot z nečim banalnim. Zato je treba opozoriti, da ta ideja obvezuje - od filozofov zahteva vsaj okvirno poznavanje znanstvenih rezultatov s tistega področja, ki je najbližje njihovi domeni.

2. pozitivna delna relevantnost: Upoštevaj pozitivne znanstvene rezultate! Mirno lahko rečemo, da večina analitikov sprejema 1. in 2. načelo. Celo tisti, ki znanosti niso ravno naklonjeni, poskušajo pokazali, da njihove teze niso v neposrednem nasprotju z znanostjo (1. načelo), medtem ko velik del analitikov poskuša pomiriti zdravo razumska in znanstvena stališča (2. načelo).

Nekatere teme, kot so vzročnost, verjetnost ter prostor in čas, analitični filozofi standardno obravnavajo glede na vlogo ustreznih pojmov v znanosti. Modalni pojmi nujnost, možnost in stvarnost velik del svoje popularnosti dolgujejo dejstvu, da jih je precej ustrezno formaliziral aparat matematične logike (ta vpliv je bil obojestranski). Temi, kot sta zaznavanje in delovanje, analitiki obravnavajo tako, »da upoštevajo obstoječe psihološke teorije.

3. naturalizacija: Filozofija je nadaljevanje znanosti. Če to načelo oblikujemo v metaforo, bi se glasilo takole: ne samo filozofirali o znanosti, temveč predvsem iz znanosti!

Ta tretja stopnja, kjer se filozofija in znanost prežemata, je danes predmet silovitih sporov (o tem so pri nas pisali Potrč, Sesardić, Lelas, Markusović in Miščević). Navedli borno dve smeri, v katerih bi se to prežemanje lahko uresničilo.

Prvič, ko filozof analizira filozofske kategorije, jih tako rekoč pripravi za znanstveno obdelavo.

Drugič, filozof in znanstvenik skupaj raziskujeta izvor teh istih kategorij in pri tem uporabljata aparat in dosežke znanosti.

Paradni primer tega so poskusi naturalizacije spoznavne teorije. O tej problematiki navajamo S. Lelasa:

V novi zastavitvi, kot "poglavje psihologije" oziroma naravoslovja, epistemologija živi v samo vednosti, da bi jo poskusila razumeti tako rekoč od znotraj. Neizogibni epistemološki krog je zdaj v tem, da naravoslovje obsega epistemologijo kot tisti svoj del, ki ima za predmet naravni pojav, imenovan spoznanje, medtem ko epistemologija zajema naravoslovje kot obliko spoznanja, katere naravo in veljavnost mora izpričati. (S. Lelas: Naturalizacija teorije znanosti, Treči program RZ, 23/89, str. 17.)

Zdi se nam, da je ta korak naraven, Ko smo enkrat znanost priznali za sodnika in ko znanost začenja pojasnjevati naše spoznanjske procese, je edino, kar nam preostane, naturalizacija.

Zdaj si oglejmo metodološki del. Tega so v tradiciji obravnavali vsaj toliko, če ne celo bolj kot vsebinskega, vendar mu ni treba posvetili toliko pozornosti, ker je metodologija znanosti uveljavljena disciplina, ki v glavnem za nikogar ni vprašljiva (medtem ko je vsebinska relevantnost znanosti za filozofijo zunaj analitičnih krogov mnogo bolj vprašljiva). Ponovno omenimo tri teme:

Prvič, filozofske raziskave o (dejanski) zgodovini in praksi znanosti. Sodobna filozofija znanosti poskuša v njej najti pričevanja o strukturi in notranji logiki znanstvenega spoznanja in spoznanja sploh.

Drugič, idealizirajoča logična in epistemološka rekonstrukcija. Tovrstno raziskovanje je bilo značilno za medvojno, pozitivistično obdobje analitične filozofije, danes pa je nekako v nemilosti.

Tretjič, težnja, da se filozofska metoda približa naravoslovnim metodam. To pa nas že vodi k naši naslednji temi.

Premislimo nekoliko natančneje strukturo filozofskega raziskovanja.

Začnimo s tem, kar morebiti najprej pade v oči bralcu ob srečanju z analitičnim spisom in še bolj poslušalcu analitičnega predavanja – to je vloga logike v raziskovanju in argumentaciji. Pomudimo se pri temeljnih, neformalnih (nematematičnih) stališčih.

Najpomembnejša vloga logike je kritična (negativna) vloga, ki nam v raziskovanju in argumentaciji prepoveduje določene korake. Podobno kol pri Aristotelu, Descartesu in Kantu, samo da v se večji meri, je neprotislovnost minimalni, vendar absolutno nujni pogoj sprejemljivosti neke teze oziroma argumenta. Če vam uspe dokazati, da dane predpostavke peljejo v protislovje, ste opravili pomemben del naloge.

Tudi v neanalitični filozofiji, dostojni imena filozofije, protislovje ni priporočljivo. Vendar poznamo načine dopuščanja protislovja, ki to filozofijo ostro zoperstavljajo analitični. Oglejmo si dva primera:

-          Ko pristaši frankfurtske šole (na primer Marcuse v Enodimenzionalnem človeku) kritizirajo analitično filozofijo, ji očitajo da ne priznava "imanentne napetosti" v pojmih. Če pa pogledamo bolj natančno, lahko ugotovimo, da je ta "imanentna napetost" samo lep izraz za protislovje - pojem je "napet", če združuje nezdružljive znake.

-          Poststrukturalistična recepcija logike namenja veliko pozornost paradoksom. Medtem ko je za analitike (in logike) paradoks znak, da nekaj ni v redu s tezami, ki ga generirajo, je za poststrukturaliste veljaven sam po sebi in sicer kot pokazatelj domnevne protislovne strukture same realnosti. Toda paradoksnost v dobesednem smislu je prav protislovnost.

Poudarjamo, da tiči v temelju te kritične, negativne rabe logike konstruktivno metodološko pričakovanje.

Nekatere pomembne filozofske probleme lahko (vsaj delno) rešimo, če odkrijemo skrita protislovja v njihovem formuliranju in jih odpravimo.

Tu je logika kot nekakšen kirurški skalpel, ki odstranjuje zločeste izrastke.

Seveda poznamo tudi pozitivno rabo logike, ki pa zahteva določeno stopnjo formalne, matematične izobrazbe. Navedli bomo eno prvih formulacij priporočila za pozitivno rabo in sicer izpod peresa B. Russella iz leta 1914:

Učinek moderne logike je razširitev naše abstraktne domišljije, in sicer tako, da nudi neskončno število možnih hipotez, ki jih lahko uporabimo pri analizi nekega sestavljenega dejstva. V tem je prav nasprotna logiki, ki nam jo posreduje klasična tradicija. V tej logiki hipoteze, ki so na prvi pogled videti možne, navidezno zavračamo z dokazi in vnaprej predpisujemo, da mora imeti realnost nek določen značaj. V moderni logiki pa nasprotno, medtem ko prima facie hipoteze ostajajo dopustne, so druge, ki jih lahko napove samo logika, pridane zalogi in pogosto je videti, da so za pravilno analizo neizbežne. Stara logika je misel okovala z verigami, nova pa ji daje krila. (Our Knowledge of the External World, Allen and Unwin, 1952, str. 68.)

III. POJEM ANALIZE

Ta citat nas je pripeljal do ideje "analize", po kateri je analitična filozofija dobila ime. Ta ideja je danes kontroverzna:"toliko stvari se je spremenilo in to globoko na tem področju, da nič ne pretiravamo, če rečemo, da smo sredi spreminjanja paradigme", je leta 1987 zapisala Patricia Churchland, ko je opisovala tradicionalna analitična vprašanja kot "starinske kuriozitete". Kljub temu borno poskusili formulirati dovolj celovito podobo položaja, in sicer v dveh korakih: najprej borno pojasnili idejo "klasične" analize, ki jo borno nato dopolnjevali.

Klasična analiza obsega v svoji najboljši in zreli obliki vrsto postopkov, katerih cilj je pojasnjevanje in sistematizacija naših (zdravorazumskih pa tudi znanstvenih) prepričanj, ter pojasnjevanje in sistematizacija morebitnega uvida v strukturo realnosti, s tem pa rešitev ključnih filozofskih problemov.

V idealnem primeru se analiza začne z identifikacijo problemov in temeljnih tez. Formulacija problemov je seveda jezikovna, zato je analiza jezikovne forme tudi primerno izhodišče (nekateri analitiki so to izhodišče absolutizirali). To pomeni, da imamo ali postopno gradimo neko teorijo pomena in splošno sliko o delovanju naravnega jezika.

Analiza jezikovne forme nas bo pripeljala do identifikacije pojmov v tezah in problemih. Večina teh pojmov izvira iz zdravega razuma, njihova raba je tekoča in spontana, vendar v implicitni, nereflektirani obliki. Z analizo naj bi postali kar najbolj eksplicitni. Filozofi so že zdavnaj opazili, da ima pri naši razlagi vseh mogočih dogodkov pojem vzročnosti ključno vlogo. Toda ali je ta pojem enoten? Kaj nam pravzaprav pomeni vzročnost? Kako so ljudje sploh lahko prišli do pojma vzroka?

Hume je predlagal odgovor, ki je postal slaven: pojem vzroka lahko zvedemo na nekaj veliko bolj elementarnega - na stalno zvezo med dogodkoma, od katerih se eden zgodi pred drugim. Mirne duše lahko rečemo, da je bilo nezadovoljstvo s to analizo eno temeljnih gibal celotne nadaljne razprave o vzročnosti. Filozofi so predlagali številne alternative, vendar ni bila nobena povsem zadovoljiva.

Na tej točki se pravzaprav konča postopek "razčlenjevanja" pojma ("analize" v ozkem, slovarskem smislu). Toda prava naloga je šele pred nami. Naj opozorimo na dve sorodni smeri nadaljnega toka analize.

Prvič, sistematizacija. Že Aristotel je opazil, pa tudi sami smo omenili, da so pojmi, s katerimi se ukvarja filozofija, skrajno splošni, rabimo pa jih tako v vsakdanjem življenju kot v vrsti zelo različnih disciplin (v različnih "rodovih" bi dejal Aristotel). Pojem vzroka je bistven, pa tudi kontroverzen pojem v naravoslovnih in družboslovnih znanostih. Zato vsak predlog analize hkrati vsiljuje nek način sistematizacije znanstvene razprave. (Filozof, ki vzročnost pojasnjuje tako, da se sklicuje na verjetnost, bo mnenja, da v kvantni fiziki lahko mirne duše govorimo o vzročnosti, filozof pa, ki zavrača verjetnostno interpretacijo, bo veliko bolj zadržan.).

Sistemski vidik analize filozofijo se bolj približuje drugim spoznavnim dejavnostim. Pri sistematizaciji se filozof sprašuje, ali dana definicija pojma ustreza načinu njegove rabe v znanosti. Kakšne spremembe vsiljuje in ali jih lahko dovolj dobro razložimo?

Predpostavimo, da je filozof na neki stopnji dosegel točko ravnotežja. Njegov predlog uspešno sistematizira obstoječo (zdravorazumsko in znanstveno) prakso rabe pojma, ponuja zanimive rešitve nekaterih standardnih problemov, je jasen in do te mere artikuliran, da bi se dalo razmišljati tudi o formalizaciji, hkrati pa se dobro vključuje v sistem sorodnih analiz sorodnih pojmov.

Šele tedaj filozof lahko upa, da je njegova analiza morda odkrila nek obstoječi, pomembni, čelo temeljni vidik realnosti:

Klasična analiza se ne ukvarja s katalogiziranjem dobre rabe niti z intelektualno terapijo... Med novejšimi vrstami analize pa našo pozornost vzbuja poskus odkrivanja "logične strukture sveta" ali "logične forme" raznih dejstev. Seveda so se filozofi v vseh obdobjih ukvarjali s tako analizo. Pomislite na grško iskanje pravih definicij ali pa na metafizično razlikovanje pojavov od realnosti in poskusov njihovega reduciranja na realnost: na monade, duh in ideje, ali na atomarna dejstva. (E.Sosa: Classical Analysis, Journal of Philosophv 11/1983, str. 695.)

Tako pojmovana analiza kulminira v trditvah o svetu.

Druga smer analize pripelje do istega rezultata nekoliko hitreje in zato bolj tvegano. Filozof se (kot to formulira J. Mackie v razpravi Možnost analize iz leta 1973) lahko vpraša: "Kaj je skupno vsem členom razreda", ki ga moj pojem osamlja? Kaj je na primer skupno vsem primerom vzročnosti? Naša naloga je, da ugotovimo, "kaj se dogaja v svetu v tistih vrstah in procesih, ki jih imenujemo vzročne". Tedaj pojmovna analiza prehaja na "analizo dejstev".

Toliko o klasični analizi.

Kar smo povedali do sedaj, kaže našo nadaljno pot. Sistematizacija in sklicevanje na dejstva kažeta na to, da se filozof ne more zadovoljiti z iskanjem definicij. Ko definira, implicitno predlaga tudi neko zamisel o tem, kako je s stvarmi. Tudi ta postopek je treba premisliti in ga bolj eksplicirati.

Zato je naslednji korak gradnja teorij.

Ko filozof rešuje filozofske probleme in govori o temeljnih pojmih, se slej ali prej znajde pred zahtevo, da pojasnjuje in teoretizira. Zgodnji analitiki, ki so, kot Ryle, menili, da je njihova naloga opisovanje in definiranje ter s tem odpravljanje pojmovnih zmed, se po logiki to nalogo končali s predlogi vseobsežnih teorij na tistih področjih, s katerimi so se najbolj intenzivno ukvarjali. Pozitivisti, kot sta bila na primer Carnap in Reichenbach, so zapustili obsežne "rekonstrukcije" našega znanja, ki so bolj ali manj odprte teorije o tem, kako in kaj spoznavamo.

Koliko je v tej gradnji teorij filozofija neodvisna od raznih vej znanosti, koliko pa naj se jim približa ali se celo združi z njimi, je danes odprto in kontroverzno vprašanje. Nakazal sem že, da moje osebne simpatije veljajo naturalizmu.

Omenimo primer filozofske teorije, ki daleč presega "analizo pojmov"; gre za primer obsežnega filozofskega teoretiziranja, ki se opira na znanost, namreč za fizikalizem.

Temeljna ideja fizikalizma je, da je edino obstoječa realnost fizična realnost, ki je kot zaprta celota podrejena enotnim zakonom. Sama fizika podpira fizikalizem, ta pa je filozofski nauk, ki hoče reci nekaj o pojavih, s katerimi se dejanska, današnja fizika zagotovo ne ukvarja.

Fizikalist meni, da za fizikalizem poznamo prepričljive znanstvene razloge, prav tako pa se zaveda, da številni zdravorazumski in tradicionalni filozofski predsodki nasprotujejo fizikalizmu. Dokazoval bo, da ti predsodki niso umestni - posledice fizikalizma niso tako črne, kot se zdi nekaterim, nekatere neprijetne pa so kratko in malo cena, ki jo moramo sprejeli, da bi imeli enotno, sprejemljivo sliko sveta (glej Fizikalizem N. Sesardića). Fizikalist bo obravnaval probleme mentalnosti in intencionalnosti, vprašanje enotnosti znanosti, odnos med determinizmom in svobodo, pri čemer bodo vse te teme združene pod egido temeljnega ontološkega vprašanja.

Po drugi strani bo antifizikalist dokazoval, da nekaterih pojavov (predvsem človekovega duševnega življenja) ne moremo vključiti v fizikalistično sliko in da je cena, ki jo fizikalizem ponuja za enotno sliko sveta, previsoka.

Taki zelo splošni in obsežni spori dajejo glavni pečat sodobni analitični sceni.

Oglejmo si vlogo klasične analize v teh sporih. Čeprav glavna vprašanja zdaleč presegajo analiziranje pojmov, pa pri razpravi o vsaki posamezni temi pride do izraza klasična analitična disciplina. Ko fizikalist in antifizikalist razmišljata o vprašanju združljivosti svobode in determinizma, se morala najprej dogovoriti, kaj jima pomeni svoboda in kaj determinizem. Od odgovora na to vprašanje je v dobršni meri odvisen odgovor na vprašanje, ali menita, da je svoboda združljiva z determinizmom. Tako je tudi z drugimi temami.

Sklenili borno z opozorilom, da je metodologija klasične analize dokaj uspešna na področju etike in filozofije prava. Etika se v precejšnji meri ukvarja tako z analizo pojmov v ožjem smislu, kot s sistematizacijo. Pogoj gradnje obsežnih teorij je prav to delo na podrobnostih in je od njega odvisno. Zdi se nam, da je eden od razlogov, zakaj sistemska etika pri nas ni bila uspešna, prav nagnjenje naših "sistematikov", da preskočijo bistvene stopnje analize in argumentacije (drug razlog je slepo podrejanje dnevni politiki, ki jih je moralno diskvalificiralo in dalo prednost tistim, ki so etiko kratko in malo v celoti zavrnili - ti se vsaj niso nikomur podrejali).