Delo, Znanost, 18. avgust 1999

Pogovor s profesorico dr. Ruth Garrett Millikan, avtorico mednarodne filozofske uspešnice

Eseji za Alico o jeziku, mišljenju in drugih bioloških kategorijah

Zakaj eseji "za Alico"? "Bela kraljica, kot se morda spominjate iz pripovedke Lewisa Carrolla V ogledalu, uri svoj um tako, da verjame nemogoče stvari pol ure vsak dan, medtem ko Alica zatrjuje, da sploh ne more verjeti nič, kar je neverjetno. In Alica ni, kot vemo, navaden otrok. Je izjmeno bistra in nadarjena. Vendar je Bela kraljica po svojem načinu razmišljanja zelo sodobna in v skladu s sedanjimi eksternalističnimi teorijami o spoznavanju in mišljenju," je dejala dr. Ruth Garrett Millikan, profesorica filozofije na Univerzi v Connecticutu v ZDA. Z dr. Ruth Millikan, avtorico številnih strokovnih člankov in dveh izjemno odmevnih knjig Language, Thought and Other Biological Categories (1984) ter White Queen Psychology and Other Essays for Alice (1993), ki sta obe izšli pri The MIT Press, smo se pogovarjali v Mariboru, kjer se je pred nedavnim kot vabljena predavateljica udeležila Evropskega kongresa analitične filozofije. Kongres je organiziral Oddelek za filozofijo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru

• Čeprav velja knjiga Language, Thought and Other Biological Categories za težko berljivo delo, je postalo v kratkem času velika mednarodna uspešnica na področju filozofije. Vas je uspeh presenetil?

Prav gotovo. Knjiga je nastajala kot razširitev moje doktorske disertacije v glavnem ponoči v kotu dnevne sobe, saj na univerzi nisem imela svoje pisarne. Ko sem se poročila - moj mož je profesor eksperimentalne psihologije na Univerzi v Connecticutu - so bile glede zaposlovanja zelo težke razmere. Več let sem predavala etiko in politično filozofijo v okviru ženskih študij na oddelku za filozofijo prav tako na Univerzi v Connecticutu. To ni bila redna zaposlitev in bila sem zelo slabo plačana. Vendar je bilo to po drugi strani dobro, saj sem vzgajala štiri deklice. Ko sem knjigo napisala, je bila najstarejša deklica stara 15 let.

Potem ko je knjiga vzbudila izjemno zanimanje mednarodne strokovne javnosti, so me prosili naj pridem na Univerzo v Michiganu, kjer sem predavala tri leta, nato pa sem končno dobila mesto redne profesorice na oddelku za filozofijo na Univezi v Connecticutu.

• Ali je vaš mož kot priznani psiholog vplival na nastajanje vaših del?

Seveda. Moj mož se v svojem raziskovalnem delu ukvarja predvsem s psihologijo jezika. Tako od moža kot tudi od njegovih prijateljev in znancev sem se veliko naučila, saj ima Univerza v Connecticutu zelo dober oddelek za lingvistiko, oddelek za psihologijo pa velja sploh za najboljšega na področju ekološke psihologije v ZDA, katere utemeljitelj je znameniti J. J. Gibson. Zame je bilo zelo pomembno družabno življenje na univerzi, saj sem se v povsem neformalnih vsakdanjih pogovorih lahko z velikimi strokovnjaki pogovarjala o najtežjih psiholoških in filozofskih problemih. Tako sem veliko laže brala številna težka filozofska dela.

• Vsi eseji "za Alico" izhajajo iz vaše prve knjige in vsi posegajo bodisi na področje filozofije kognicije bodisi na področje biologije, na kateri mora po vaši teoriji temeljiti raziskovanje kognicije. Poudarjate torej, da je mišljenje biološka kategorija?

Po mojem prepričanju mora biologija oziroma teorija evolucije predstavljati osnovo študijam kognicije. Mišljenja, zaznavanja, odločanja in drugih kognitivnih procesov ne moremo pojasniti, ne da bi upoštevali okolje, v katerem se človek nahaja. Veliko ljudi pojmuje psihologijo kot dražljaj in reakcijo in psihologija naj bi bila to, kar je vmes. Mislim, da je potrebno razumeti celotno okolje, v katerem je psiha.

Zelo pomemben je kulturni oziroma zgodovinski ter sociolingvistični kontekst. Na naše koncepte zelo močno vpliva kultura. Mehanizmi percepcije zelo močno delujejo skozi koncepte. O konceptih razpravljam v svoji tretji knjigi z naslovom On Clear and Confused Ideas: An Essay about Substance Concepts, ki je že v tisku pri založbi Cambridge University Press in bo v kratkem izšla.

• Zelo pomemben koncept v proučevanju spoznavnih procesov so mentalne reprezentacije. Kaj so po vaši teoriji mentalne reprezentacije?

Klasične odgovore na to vprašanje lahko razvrstimo v tri kategorije: teorije slik, kavzalne in/ali informacijske teorije in t.i. "PMese" teorije. "PMese" je oznaka Wilfrida Sellarsa za simbolno logiko iz, kot predpostvaljam, Principia mathematica. Vsaka od teh treh teorij mentalnih reprezentacij vodi do natančno istega problema, namreč do problema razlage kognitivnih napak: napačnih zaznav, napačnih prepričanj, zmedenih pojmov, slabih sklepanj, nerazumnih namenov, želja, ciljev itd. In vsaka spodleti pri razlikovanju med empiričnimi podatki in zakonitostmi, normami kognicije. To imenujem problem normativnosti.

Osnovna tema, ki jo v svojih knjigah obravnavam namreč je, da so vse temeljne norme, ki se nanašajo na kognicijo, biološke norme. Za razliko od, na primer, zdrave prebave in uspešnega razmnoževanja, se pravilni oziroma ustrezni kognitivni procesi ne zgodijo praviloma ali v povprečju, saj so napake, kot vemo, zelo pogoste. In vendar omogoča pravilna kognicija preživetje vseh kompleksnih mehanizmov. V svojih delih razčlenjujem, na kateri točki se vsaka od teh treh teorij izteče v problem normativnosti ter nato pokažem, da igrajo prav vse tri pomembno vlogo pri reševanju problema, kaj je mentalna reprezentacija.

• V enem od esejev razpravljate o etologiji in individualizmu v psihologiji. Kako pojmujete vedenje?

To bom poskušala pojasniti z naslednjim primerom. Pri nedavnem seminarju na oddelku za biovedenjske znanosti na moji univerzi se je nenadoma iz zaspane razprave razvil živahen prepir o eksperimentalnih rezultatih. Poslušalci so opredelitev "lepotičenje" označili kot neustrezno in kot neenoznačno, kajti po surovih podatkih se je žival zgolj "praskala", kar je opis, ki naj ne bi vseboval nobenega ugibanja o funkciji. Vendar se predavatelj s tem ni strinjal in je vztrjal pri klasifikaciji vedenja v skladu s funkcijo. Bil je namreč prepričan, da ima dovolj razlogov, da je bilo v njegovem primeru "lepotičenje" funkcija vedenja.

Tudi filozofija psihologije sodeluje v razpravi, ki ima isti izvor, kot bom pokazala. Gre namreč za vprašanje, ali bi morala kognitivna psihologija označevati posameznike tako, da bi se opisi nanašali na njihov odnos z okoljem? Ali pa naj bi bili opisi "individualistični" in se nanašali samo na spremembe, ki jih opažamo pri posameznih osebah? Individualisti trdijo, da so vedenjske dispozicije osebe odvisne samo od notranje konstitucije osebe, in torej ni potrebno, da bi upoštevali posameznikove odnose do širšega okolja. Antiindividualisti pa trdijo nasprotno, da vedenja ni mogoče razložiti, če je naloga psihologije, da analizira vedenje, ne da bi upoštevala okolje.

• Pridružujete se torej kritikom "doktrine čiste percepcije", kot pravi znani etolog Colin Beer?

Tako je. Klasični etologi menijo, da bi v principu lahko vse vedenje nekega organizma opisali z etogramom, ne da bi naredili kakršnekoli predpostavke o funkcijah teh oblik vedenja. Klasični živalski behavioristi, ki so raziskovali učenje, so verjeli isto. Zgolj pravilen opis senzornih dražljajev in vedenjskih reakcij nanje pri kateremkoli organizmu, naj bi bil po njihovem prepričanju dovolj za formuliranje zakonitosti vedenja. Tašno je tudi stališče psihološkega individualizma. Od behaviorizma se psihološki individualizem razlikuje v glavnem po tem, da poskušajo sodobni individualisti odkrivati tako zakone, ki veljajo za stanja notranjih mehanizmov, ki usmerjajo vedenje, kakor tudi dražljaje in reakcije nanje.

• Kakšna je razlika med temi klasičnimi teorijami vedenja in vašim pojmovanjem?

Katerekoli oblike vedenja se lahko opiše na potencionalno neskončno število načinov in torej klasificira v potencialno neskončno število kategorij. Vedenje opredeljujem kot funkcionalno obliko vedenja živih organizmov. Druge oblike aktivnosti organizmov, kot so denimo fiziološki procesi, niso predmet raziskovanja vedenjskih znanosti. Če pojmujemo vedenje tako, ga seveda ne moremo ločiti in opisati, ne da bi ugibali o njegovi funkciji; z drugimi besedami, podati opis vedenja pomeni podati hipotezo natančno o tem, katera oblika vedenja ima kakšno funkcijo.

Nadalje, ker imajo funkcije vedenj določene vplive na okolje, vedenja tudi ne moremo izolirati in ga opisati, ne da bi upoštevali okolje, v katerem se pojavlja. Etiološke razlage vedenja se nanašajo na mehanizme, ki oblikujejo vedenje glede na strukturo okolja in/ali strateško vmestijo vedenje v okolje, kjer ima ustrezne učinke. Torej zahteva razlaga teh mehanizmov opisovanje odnosov, ki jih organizmi v okolju vzpostavljajo. Vzemimo osrednji primer: da bi lahko pojasnili, kako prepričanja, želje, nameni in druga intencionalna stanja vplivajo na vedenje, moramo razumeti, kakšne odnose vnašajo ta stanja v okolje, kdaj so ustrezna in, ali funkcionirajo na biološko normalen način. Menim torej, da se vedenje širi daleč v okolje in da vzročne razlage vedenja ne morejo napredovati, ne da bi se nanašale na to širše okolje. V svojih delih poudarjam tudi, da mehanizmi, ki so odgovorni za človekovo namensko delovanje, izhajajo iz zgodovine naravne selekcije in imajo biološke funkcije. Če so človeški nameni določena vrsta bioloških namenov oziroma ustreznih funkcij, potem je so človeške akcije vedenje v pravkar opisanem smislu.

• Podobno kot behavioristi poudarjajo pomen objektivnega opazovanja, je tudi za področje etologije značilno, da opozarja pred nevarnostmi antropomorfizma.

To je res. Če pogledamo zgodovino behaviorizma, vidimo veliko prizadevanje, da bi bili empirični podatki povsem objektivni, za razliko od podatkov, ki so zbrani na osnovi introspekcije. Iz tega sledi, da nikoli ne bi smeli sklepati o namenih organizma, ko opisujemo njegovo vedenje. Opisati vedenje glede na namen, bi namreč pomenilo opisati ga glede na skrite vzroke v organizmu, glede na vzroke, ki jih ne moremo neposredno opazovati. Taka pojmovanja so namreč behavioristi ožigosali kot "mentalistična".

Podobno so tudi etologi opozarjali pred nevarnostmi antropomorfizma. Vse prelahko je brati motive v vedenju živali po analogiji, kaj na bi bili motivi človeka v podobnih okoliščinah. Vendar je možno, da v vedenju živali v resnici ne obstajajo. Prav gotovo mora biti etolog zelo previden, ko presoja o motivih živali, ki jih opazuje. Če se povrnem na prej omejeni primer vedenja, ki ga je raziskovalec označil kot "lepotičenje" in ne kot zgolj "praskanje", potem je vsekakor možno, da samega sebe slepi glede resnične funkcije te oblike vedenja oziroma spregleda, da mora poiskati trdne dokaze za funkcijo, ki jo s svojo oznako predpostavlja. Povsem se strinjam s slavnim izrekom Konrada Lorenza, ki pravi: "Sveti zakon induktivne naravoslovne znanosti je, da mora začeti s čisto obzervacijo, ki je popolnoma neobremenjena s katerokoli vnaprej ustvarjeno teorijo ali delovno hipotezo. Ta zakon so prelomile vse velike šole vedenjskih raziskav."

Rešitev tega problema ponuja Bela kraljica L. Carrolla, ki, kot sem že dejala, uri svoj um tako, da verjame nemogoče stvari pol ure vsak dan. Če Bela kraljica v resnici lahko verjame v enostavne kontradikcije, to morda ni zato, ker iracionalno verjame v to, kar ve, da je nemogoče, temveč ker ne more vselej a priori povedati, da to, kar je enostavno logično nemogoče je nemogoče. Njena skrivnost je morda v tem, da za njo niti znanje o najbolj enostavnih logičnih resnicah ni a priori.

Dr. Mojca Pavšič