elo, Književni listi, 17. avgust 2000

Filozofija z računalnikom

Konekcionizem in filozofija psihologije

Društvo za analitično filozofijo in filozofijo znanosti, ki deluje v okviru Oddelkov za filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti in mariborski Pedagoški fakulteti, je pred nedavnim pri nemški založbi J. H. Röll v Dettelbachu izdalo zbornik z naslovom Connectionism and the Philosophy of Psychology, ki obsega 14 razprav (296 str., 4.400 sit) slovenskih in tujih avtorjev (večinoma z univerz v ZDA in Veliki Britaniji). Zbornik, ki je v celoti izšel v angleškem jeziku, je nastal na osnovi odmevnega mednarodnega simpozija Konekcionizem in filozofija psihologije, ki je potekal v Ljubljani avgusta leta 1997. Simpozij je bil večinoma posvečen delu dveh pomembnih ameriških filozofov Terenca Horgana in Johna Tiensona z Univerze v Memphisu oziroma njuni knjigi Connectionism and the Philosophy of Psychology, ki je izšla pri založbi MIT Press v Cambridgu, MA leta 1996.

Knjiga Horgana in Tiensona je namenjena filozofski obravnavi konekcionizma in računalniških modelov duha, ki omogočajo osvetlitev dolgoletnih filozofskih vprašanj v novi luči: Kaj je zavest? Kje so izvori znanja? Kakšni so mehanizmi zaznavanja, spominjanja, učenja? Kakšna je vloga jezika? Kako rešujemo probleme? Kakšen je odnos med fizičnim in psihičnim, med umom in telesom? Vse bolj zmogljivi računalniki so namreč postali zelo močno orodje, ki omogoča empirično preverjanje teoretičnih zamisli in ustvarjanje modelov, ki v večji ali manjši meri ustrezajo človekovim kognitivnim funkcijam.

Konekcionizem je nastal sredi osemdesetih let kot alternativa "klasični" računalniški paradigmi v kognitivni znanosti, ki je nastala v petdesetih letih in je temeljila na analogiji med digitalnim računalnikom in umom, po kateri je mišljenje neke vrste simbolno računanje. Konekcionistični modeli, ki se zgledujejo zlasti po možganih in njihovi fiziološki in funkcionalni zgradbi, se od klasičnih, simbolnih modelov razlikujejo po nekaterih bistvenih značilnostih, kot so vzporedna obdelava podatkov, vsebinsko-asociativni pomnilnik in porazdeljene reprezentacije. Ker tako klasični kot tudi konekcionistični modeli kažejo mnoge pomanjkljivosti, sta Horgan in Tienson predlagala nov teoretični okvir za kognitivno modeliranje, t. i. teorijo dinamičnih sistemov, ki se opira na konekcionizem, vendar prevzema tudi nekatera temeljna spoznanja klasicizma, zlasti pomen sintakse ali skladnje.

Svoj model dinamične kognicije predstavljata Terence Horgan in John Tienson v uvodni razpravi, ki ji sledijo prispevki W. F. G. Haselagerja (O možnostih neklasične zgradbe), Olge Markič (Konekcionizem in jezik misli - transkontekstualna stabilnost reprezentacij), Kennetha Aizawa (Konekcionistična pravila), Mary Litch (Učenje konekcionističnih mrež in filozofija psihologije), Gerarda O'Briena (Konekcionizem, analognost in mentalna vsebina), Matjaža Potrča (Morfološka vsebina), Stephena Millsa (Neizračunljivi dinamični kognitivizem: eliminativistična perspektiva), Nenada Miščevića (Naslanjači in bele halje), Edmonda Wrighta (Igra reference), Ullina T. Placea (Konekcionizem in problem zavesti), Mitchella R. Haneya (Dinamična kognicija, mehki zakoni in moralno teoretiziranje), Hermana E. Starka (Kaj je dinamični kognitivni znanstvenik povedal epistemologu) ter Dianne D. Horgan in Douglasa J. Hackerja (Teoretsko praktični dialog o konekcionizmu).

Dr. Mojca Pavšič