Prof. dr. Terence Horgan o konekcionizmu in filozofiji psihologije
Delo, Znanost, 4. oktober 2000 Prof. dr. Terence Horgan o konekcionizmu in filozofiji psihologije Računalniški modeli duha in človekov spoznavni sistem Konekcionizem je nastal sredi osemdesetih let kot tekmec klasični računalniški paradigmi v kognitivni znanosti, ki je nastala v petdesetih letih in temelji na analogiji med digitalnim računalnikom in umom, po kateri je mišljenje neke vrste simbolno računanje. "Ker je omogočil nove pristope ter proučevanje in razlago spoznavnih procesov z novih vidikov, je hitro pritegnil veliko pozornost filozofov," je dejal dr. Terence Horgan, profesor filozofije na Univerzi v Memphisu v ZDA in avtor številnih strokovnih člankov ter izjemno odmevnih knjig, med katerimi vzbuja največje zanimanje Connectionism and the Philosophy of Psychology, ki je izšla pri MIT Press v Cambridgu (1996), napisal pa jo je v sodelovanju s filozofom Johnon Tiensonom. Z dr. Terencem Horganom, katerega raziskovalno delo obsega poleg konekcionizma in filozofije psihologije, tudi filozofijo jezika, metafiziko, etiko in teorijo odločanja, smo se pogovarjali v Celju, kjer se je pred nedavnim kot vabljeni predavatelj udeležil Mednarodnega kongresa Franceta Vebra, ki ga je organizirala Slovensko-avstrijska filozofska zveza. Poskusi, da bi izdelali inteligentne stroje, so povzročili revolucijo v mišljenju o mišljenju. Kot pravijo kognitivni znanstveniki, predstavlja računalnik naše novo zrcalo. Profesor Horgan, kaj vidite kot kognitivni filozof v tem zrcalu? Računalniška metafora je res odprla nove, revolucionarne poti v raziskovanju človekovih spoznavnih procesov. Možnost modeliranja človekovega spoznavanja je namreč omogočil šele nastop računalnika. Pred tem so obstajali zgolj opisi miselnih procesov, ki so temeljili na notranjem uvidu, na introspekciji. Računalniki oziroma načrti zanje so se sicer pojavili že v prejšnjem stoletju in so precej časa obstajali hkrati z introspekcijsko metodologijo raziskovanja človekovih spoznavnih zmožnosti. Izrecno pa je računalnik kot model duševnosti nastopil sredi sedemdesetih let 20. stoletja. Računalniki so dali ideje, kako natančno opisati zapletene spoznavne procese, saj pred tem ni bil poznan način, ki bi to omogočal. Področje umetne inteligence je vpeljalo nov pojmovni aparat ter omogočilo proučevanje kognitivnih procesov s povsem novih vidikov. Pri opisu in razlagi miselnih procesov smo začeli uporabljati nove pojme, ki so prihajali iz računalništva, kot na primer program, procedura, algoritem, hierarhičen nadzor, shema. Poleg tega da je imel računalnik vlogo nosilca metafore, je po drugi strani predstavljal orodje, s pomočjo katerega so potekale simulacije določenih miselnih procesov, kot na primer reševanje problemov, priklic iz spomina, prepoznavanje vzorcev. Osnovna hipoteza kognitivne znanosti, da sta tako um kot računalnik informacijska sistema, ki obdelujeta informacije, je dobila s konekcionistično teorijo novo vsebino. Novi teoretski izrazi pa tudi bolj natančno opisujejo in razlagajo spoznavne procese, ki potekajo v možganih. V čem se vaš pristop k konekcionizmu razlikuje od pristopa drugih filozofov? S sodelavcem in prijateljem Johnom Tiensonom, s katerim sva v soavtorstvu objavila številne znanstvene publikacije in ki je, tako kot jaz, profesor filozofije na Univerzi v Memphisu, sva se s konekcionizmom seznanila v letih 1985 in 1986 na interdisciplinarnem seminarju o kognitivni znanosti na najini domači ustanovi, ki se je tedaj imenovala Državna univerza v Memphisu. Ker naju je to raziskovalno področje izjemno pritegnilo, sva leta 1987 organizirala Spindelovo konferenco o konekcionizmu in filozofiji duha, kar je bila prva filozofska konferenca posvečena konekcionizmu. Mimogrede naj pojasnim, da so Spindelove konference vsakoletne konference, na katerih obravnavamo različne filozofske teme, finančno pa jih omogočajo donacije uspešnega podjetnika v Memphisu in nekdanjega študenta filozofije Murraya Spindela. Že skoraj na začetku sva ugotovila, da se najino pojmovanje konekcionizma precej razlikuje od pojmovanja drugih filozofov, ki so se posvečali konekcionizmu. Prepričana sva namreč bila, da problemov, zaradi katerih je klasična kognitivna znanost zašla v krizo, zelo verjetno ni možno rešiti v okviru klasične paradigme. Težave pri klasični računalniški arhitekturi se namreč pojavljajo v zvezi z njeno poglavitno značilnostjo, da procesi med reprezentacijami potekajo po pravilih brez izjem. Tako so se programi, ki so zasnovani kot eksplicitna množica navodil za manipuliranje s simboli, izkazali kot preveč togi. Klasični simbolni modeli, ki so se dokaj dobro izkazali pri modeliranju višjih miselnih procesov, so le slabo pokrivali take spoznanvne funkcije, kot so prepoznavanje vidnih ali slušnih vzorcev, kategorizacijo in gibanje v prostoru. Po drugi strani in v nasprotju s številnimi filozofi pa meniva, da je možno pomanjkljivosti konekcionističnih modelov odpraviti le, če prevzamemo nekatera temeljna spoznanja klasicizma, zlasti pomen sintakse ali skladnje. Kot poudarjate, se je matematična teorija dinamičnih sistemov pokazala kot zelo uporabno ogrodje za razumevanje in pojasnjevanje kognitivnih procesov? Prepričan sem, da je organizacijo in interakcije kognitivnih sil mogoče najbolje pojasniti s pomočjo matematične teorije dinamičnih sistemov, ki je dolgo igrala osrednjo vlogo v fiziki. Matematični koncepti, tehnike in rezultati, ki so nastali v okviru te teorije, so začeli igrati pomembno vlogo tudi v konekcionistični kognitivni znanosti in v nevroznanosti. Matematični opisi konekcionističnih modelov oziroma nevronskih mrež tako prevzamejo metodologijo opisa dinamičnih sistemov, kakršni so običajni, denimo, v fiziki. Sistem je pri tem opisan kot večdimenzionalna pokrajina, katere vsaka dimenzija predstavlja aktivacijsko vrednost določenega posamičnega nevronskega vozlišča. Določeno stanje, to je vzorec, ki ustreza reprezentaciji, pa se pojavi kot umiritev na neki točki v celotni pokrajini sistema. V nasprotju z številnimi filozofi, ki se posvečajo konekcionizmu, pristajate torej na hipotezo o jeziku misli, kot jo je predlagal znani filozof Jerry Fodor, sicer zagovornik klasičnih simbolnih modelov? V okviru modela dinamične kognicije, ki sva ga razvila s Johnom Tiensonom, ima hipoteza o jeziku misli zelo pomembno vlogo. Razlog za to je enostaven. Prepričljiv model druha mora vsebovati vzročno učinkovitost med predstavami, kar lahko zagotovi prav pristajanje na hipotezo o jeziku misli. Naša duševnost naj bi po tej hipotezi temeljila na predstavah oziroma na reprezentacijah, nad katerimi potekajo preračunavanja. Jezik misli je sestavljen iz končnega števila osnovnih atomarnih gradnikov in poljubnega števila načinov možnih kombinacij med njimi. Ker je teh kombinacij lahko poljubno mnogo, dobimo potencialno neskončno notranjih formul. Če hočemo določiti semantiko za tak jezik, moramo določiti pomen osnovnih sintaktičnih gradnikov jezika in kompozicionalno semantiko, ki za vsako možno kombinacijo določa, kako pomeni sintaktičnih delov sestavljenega izraza prispevajo k pomenu celote. Model dinamične kognicije torej vključuje jezik misli, vendar ne temelji na trdih klasicističnih pravilih, ki so primerna za popoln pregled in obdelavo vhodnih podatkov, temveč na mehkih zakonih, ki dopuščajo izjeme in poskuša tako modelirati nekatere bistvene značilnosti človekovega spoznavnega sistema, kot so je njegova odprtost, nedoločenost in velika zmožnost izvajanja nepričakovanih kombinacij. Dr. Mojca Pavšič
